Pod naslovom Meje, območja stika in ne ločevanja je v Gradežu od 8. do 11. aprila potekal 44. kongres italijanske škofijske Karitas, ki se ga je udeležilo okoli 600 sodelavcev Karitas, po 2 iz vsake od 218 škofij v Italiji. Za torek, 9. aprila, je bil predviden tudi obisk novogoriške konkatedrale, kjer se je po 17. uri pričela enourna molitev za mir.
Romarje, ki so prišli z 12 avtobusi, so na vhodu v cerkev sprejele prostovoljske novogoriške območne Karitas, ki so kot Marija Magdalena poskrbele, da je vsak udeleženec na zapestju bil maziljen z nardo. Moški prostovoljci, člani Zavoda 1539, pa so skrbeli za tehnične zadeve (dodatni stoli, klopi, avtobusi …).
Na začetku molitvene ure so goriški prostovoljci zapeli velikonočno Skalovje groba se razgane, nato pa so se zvrstili pozdravi in nagovori. Zbrane je v imenu občine pozdravil podžupan Anton Harej in z dobrodošlico napovedal tudi leto 2025, ki ga obe mesti pričakujeta.
Za njim je vikar Bogdan Vidmar predstavil novogoriško cerkev z njeno simboliko, predvsem pa mogočni večtonski Križev pot in njegovo 12. postajo (… samo srce ostane …), ki jo je Zavod 1539 natisnil tudi na priložnostni spominski podobici. Poudaril je, da je v cerkvi malo stvari, so pa velike. Med drugim je v odlični italijanščini povedal še, da je edinost takrat, ko se spoštuje različnost.
Nato je koprski škof Jurij Bizjak najprej pozdravil zbrane, ki so prišli v Novo Gorico v Emavs. Poudaril je, da nam je Stvarnik dal dobrine, da bi videl, kako smo jih pripravljeni deliti.
Sledil je krajši videoposnetek o mladih in njihovemu doživljanju in razumevanju meje in meja. Razmišljali so tudi o željah za obe mesti v pomenljivem letu 2025, ko bosta mesti postali eno samo, in še dlje. Po posnetku so bila še 4 pričevanja (Alessandro-Sašo, Giorgia, Simon Peter in pismo bogoslovca Jureta) o tem, kako je bilo včasih, kako živimo blizu, a se ne poznamo, ne poznamo jezika sosedov. Zanimivo je bilo pričevanje Simona Petra, ki stanuje pod Kapelo na meji, kako je njegovi družini meja presekala na pol hlev, in tudi kravo v njem.
Sledil je nagovor italijanskega duhovnika, ki je začel z vprašanjem: Kaj pomeni beseda mir za nas kristjane? – In takoj nadaljevanje, da smo že v samem vprašanju začrtali mejo med kristjani in nekristjani, takoj smo naredili razliko … Sveti Pavel pravi, da je Jezus naš mir, on je podrl zid, ki ločuje. Mir je presenečenje, srečanje, ko vidimo, da ni zidu, ni ločevanja. Koliko energije porabimo za ločevanje, namesto za združevanje … V majhnih stvareh bi morali postati strokovnjaki za mir, mir je dar, ki se ne ustvari z vojno ali za mizo. Spustiti ga moramo vase, spustiti moramo drugega v nas. Sledila je sklepna molitev don Mimma Battaglie, nadškofa v Neaplju, ki je bila res močna, zato navajam prevod:
Gospod Jezus, ki si bil kot dvajsetletnik poslan na fronto, usmili se nas!
Gospod Jezus, ki še vedno gledaš oborožene roke v senci tvojega križa, usmili se nas!
Odpusti nam, Gospod, če se ne zadovoljimo z žeblji, ki so prebodli tvojo roko, in se še vedno napajamo s krvjo mrtvih, ki padajo pod orožjem.
Odpusti nam, Gospod, če so se te roke, ki si jih ustvaril, da bi varovale, spremenile v orodje smrti.
Odpusti nam, Gospod, če še vedno ubijamo našega brata, če še vedno kot Kajn odstranjujemo kamenje s svoje njive, da bi ubili Abela. Odpusti nam, če še vedno s svojim naporom opravičujemo krutost, če z našo bolečino upravičujemo pravilnost naših dejanj. Odpusti nam vojno, Gospod.
Gospod Jezus Kristus, božji Sin, prosimo te, ustavi Kajnovo roko!
Razsvetli našo vest, naj se ne zgodi naša volja, ne prepusti nas našemu delovanju!
Ustavi nas, Gospod, ustavi nas!
In ko boš ustavil Kajnovo roko, poskrbi tudi zanj. Je naš brat.
O Gospod, postavi zavoro nasilju!
Ustavi nas, Gospod.
Po njej je zadonela molitev očenaša, nato tehnična navodila don Nicola Bana, goriškega župnika, potem pa velikonočna himna Jezus naš je vstal od smrti, ki se je prelila v gromek aplavz vsem skupaj, predvsem pa zagotovo Bogu, ki dela tako čudovite stvari.
Zapisala Kristina Škibin
