V sredo, 6. marca, smo na prvem postnem večeru v dvorani konkatedrale imeli v gosteh s. Emanuelo Žerdin, ki je marsikomu poznana po izkušnji delovanja v Hospicu in člankih v katoliških medijih (Družina, Radio Ognjišče …). Je izkušena medicinska sestra, delovala je tudi v Avstriji in Črni Gori, Beogradu, v Celju v dolgotrajni oskrbi. Predstavil jo je p. Boštjan Horvat, župnik na Kapeli, s katerim sta v daljnem sorodstvu.
Najprej je s. Emanuela izrazila hvaležnost, da lahko o svoji izkušnji pričuje, spoznava nove ljudi in njihove misli, izkušnje ter različne župnije.
Ljudem si upa govoriti o temi umiranja, ki je še vedno tabu. Zakaj si to upa v času, ko se tako propagira sprejetje zakona o evtanaziji? Upa si zato, ker so bili njeni učitelji težko bolni ljudje in zaradi njih si upa spregovoriti nam o tem.
Naslov predavanja je, da je človek najboljše zdravilo.
Spomnila je na ukinitev smrtne obsodbe za težke zločince, zdaj pa pride zakon o evtanaziji, ki spodbuja, da če ti je težko, pa naredi to. To je zavajanje, laž. A smo res prišli tako daleč, da človek človeku v bolečini, za njegove težke stvari ponudi smrt?
Navedla je nekaj primerov. Za tem je najbrž veliko bolečine, zato je ona začela s tem.
Človek ne želi končati življenja zaradi bolečine, ampak ker je sam. Za bolečino se da določiti posebne terapije. Ljudje se držimo v nekem mehurčku, kot da ne bi hoteli vedeti, da je del življenja tudi trpljenje, smrt, da ko nekdo zboli, ostane okoli njega praznina. Našteje primere, ko ljudi skrbi, kaj bi rekli, vprašali bolnika, ko ga srečajo, raje se mu izognejo. Je pa še vedno veliko dobrote in veliko bolnih, za katere je poskrbljeno doma. Ti ljudje so živi, imajo še upanje, življenje.
Socialna smrt – razloži pojem, da je to ko vsi odidejo, zapustijo bolnika, da ostane sam in pove primer iz Hospica, ko so šli na izlet po Ljubljani, koliko veselja.
1970 so ZN sprejeli listino s pravicami umirajočih, tudi da povejo, kje bi radi umrli. Ljudje delajo evtanazijo, da ne bi bili sami. Človek pa človeku najbolj lajša bolečine. So bolečine, ki so zelo težke, ki pa se dajo ublažiti. Treba je razvijati protibolečinska sredstva, dobra dela, ne pa sredstva za evtanazijo.
Doma ljudje lepo skrbijo za domače. Ljubezen, ohranjanje dostojanstva bolnika, umirajočega v izkušnjah Hospica.
Ko bolniki vprašajo, če bodo umrli, je vedno govorila, da kje pa, da lahko ona prej, a v Hospicu so jo naučili, da se ne tako odgovarja. Zdravnik je vprašal umirajočega, če hoče resnico. Če je bolnik molčal, je molčal zdravnik. Če ne, je povedal, da »boš, pripravi se na ta najvažnejši korak življenja«. Včasih je to težko, težko je mladim prostovoljcem dotakniti se starega umirajočega. A taki dotiki pomenijo ogromno. Blažiti bolečine je božansko delo, pravi latinski pregovor. Ona pravi, da je najlepše delo delati z bolniki, in pove, kako je bilo njej, ko je začela delati v bolnišnici, ko je naredila, kar so ji rekli. Začela je delati z mentorico in hodila okoli z njo. Ni lepše, ko se vam kdo nasmeje. Bolečine niso samo fizične, so tudi druge. Najhuje je pri umiranju mladih mamic, ki jo skrbi za otroke, kar pretrese vse v Hospicu. Kako bodo otroci brez nje.
Duhovna in duševna bolečina, ki jo odnese zakrament svete spovedi. Tako kot je življenje na vseh področjih, je tudi umiranje na vseh področjih.
Vsi se bojimo smrti. Jo vprašajo, če se boji smrti: Bojimo se vsega, kar ne poznamo. Najbolj pa bolečine, osamljenosti. Ne vemo, kako je umreti. Bolijo neporavnani računi in strah pred Bogom, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, in ki nas čaka, da nas bo našeškal. Pozabimo, da nas je Jezus učil moliti očenaš, pa priliko o izgubljenem sinu. Kot Bog hoče.
Najboljše zdravilo ob takem strahu je drugi človek. Vsi rabimo duhovno podporo na vseh področjih. Zelo pomembne so tu sestre, negovalke, čistilke, ki posredujejo velikokrat, da bolnik išče duhovno podporo, zakramente. Primer spreobrnjenja težkega bolnika, ki je po posredovanju čistilke prosil za duhovnika. Vsi domači so se prišli poslovit, prej so ga tam kar pustili, tako je bil hudoben.
Zelo je pomembna tudi prisotnost otrok.
Lepa pesem je V nebesih sem doma, osvobojeni bomo tam.
Pride pred smrtjo faza jeze, spraševanje: zakaj. Kaj sem Bogu naredil: Nisi in nihče ne ve, zakaj moraš trpeti. To je Božje, On to ve, jaz pa ne vem.
Ljudje imamo možnost, da kar imamo, damo drugemu. Kar je v nas …, zato je pomembno pogovarjanje z umirajočimi, a se je treba pripravit na to. Umirajoči ima širok spekter občutkov. Ne more drugega, občutki pa so zato močnejši, ima več čustev.
Še o pokopu: Če že mora biti žara, se je treba od telesa poslovit: to telo si poznal, ljubil, živel z njim. Ne smemo se bati slovesa od telesa. Povabilo domačim, da so obrisali obraz, prinesli obleko. Ta človek je bil ljubljen, je nekomu nekaj pomenil. Enkrat samkrat smo na svetu. V Hospicu imajo spominske slovesnosti z branjem imen umrlih. Kako pomembna so imena.
Odpuščanje je pomembno, da se odreže vezi, ki nas vežejo na zemljo. Da umremo pomirjeni. To je več kot vse diplome in vse.
Vsak človek je svet za sebe.
Hospic ima zavezo za duhovno podporo. Bog je večji od vsega.
Čast je biti ob smrti ljudi. Zahvale po smrti: nič nismo naredili, a je zelo vredno.
Ko smo prisotni ob umirajočem, sami rastemo v ljubezni in srčnosti. To je s. Emanuela zaželela vsem nam.