V sredo, 20. marca, smo v dvorani konkatedrale gostili tretje postno predavanja z naslovom Kuga v 17. stoletju na Goriškem (1682), ki ga je pripravil profesor dr. Jernej Vidmar Bašin iz Solkana.
Uvod v večer je napravil g. Bogdan, nato pa je predavatelj prebral staro molitev proti kugi, Črni smrti sredi 14. stoletja, napisano v latinščini, ki pa je bila v 18. stoletju prevedena v slovenščino – zapis v bohoričici. Gre za molitev k Mariji, dobri zvezdi, ki je dojila Jezusa, in je edina sposobna premagati temne ognjene zvezde na nebu, ki povzročajo kugo, saj so ljudje vedno opazovali nebo in po njem videli posledice na zemlji.
Predavatelj je začel z orisom kuge in kužnih bolezni od antike naprej, kot ozadje pa je bila slika Albrechta Dürerja, Štirje jezdeci apokalipse. Kuge so se ljudje najbolj bali, zato poznamo več molitev in cerkva k sv. Roku.
Bakterija Yersinia, ki napade podgane, se je zaradi slabih higienskih razmer v mestih in prevelike gostote prebivalstva hitro širila. Domovina kuge pa je daljni vzhod.
Poznamo več vrst kuge, najbolj pogosta je Bubonska kuga, ki napade žleze, pusti vidne gnojne bule, in je bila v 17. stoletju na Goriškem. Pogosta je bila tudi pljučna kuga, ki je napadla pljuča.
Znaki okužbe: tresavica, gnojne bule, turi, smrt v nekaj dneh …
Znani zdravniki, imenovani dottori della peste so nosili značilna oblačila iz Benetke v 18. stoletju. V konici kljuna so imeli mazila, smrekove vršičke …
Glavne kuge – imele so imena po mestih ali imenih ljudi:
Atenska, 431 pr. Kr. (čas peloponeških vojn)
Antonijska, 165-186: Ime po rodbini Marka Avrelija, ki je živel na Dunaju ob Donavi in je sklical legije. Leta 168 prišle ladje z okuženimi vojaki v Oglej. Ta kuga je povzročila propad rimskega imperija.
Justinijanova 541 ali Gotska kuga: Po njej je prebivalstvo Evrope naraslo, do srede 14. stoletja prosperiteta, nato pa je prišla Črna smrt, ki je od 75 milijonov ljudi pomorila 25 milijonov. 1334 se je začela na Kitajskem (Tibet, Mala Azija), nato proti Krimu, ki so ga oblegali Tatari. 1347 so jo v Messino zanesli z ladjami, razširila se je v Francijo, Nemčijo, Severno Afriko, na Balkan. V Slovenijo je prišla leta 1348 na Tolminsko, Tirolsko, Goriško in Štajersko. Nekaj krajev je povsem izumrlo.
Epidemije so bile na 10 let, reševali so jih z izolacijo, kar pa pomeni uničevanje gospodarstva (podobno kot v času covida). Zdravniki niso imeli dovolj znanja, vedeli so, da se kapljično širi, kadili so, kurili ognje, cerkve zaprli, maše so bile na prostem.
1830 – kuga v Milanu (Manzoni: Zaročenca): Milanska ali Manzonijeva kuga
Menili so, da nekdo namenoma širi kugo: untori, ki naj bi mazali klopi, pa da Judje zastrupljajo vodnjake. Verjeli so, da je kuga ognjena bolezen, ker so ob pojavu videli na nebu komete.
GORIŠKA je bila habsburška mejna dežela, zelo prehodna, veliko prehoda karavan. Kuga je prišla z Balkana, z zahoda, kjer je Beneška republika vzpostavila karanteno (40 dnevno zaprtje ladij na otoku Lazzarettu).
Na Slovenskem
V 15. in 16. stoletju izbruhi kuge na 10 let. Velika epidemija od 1678-1683, 1682 na Goriškem
1601 v Istri
1623 – iz Koroške v Kanal, ki je bil izoliran, in tako v Gorici le 14 primerov. V Kanalu je dolgo stalo kužno znamenje.
1630 – Milanska ali Manzonijeva kuga (Furlanija, Koper, Kras, Goriška – meja je bila Soča in ni šlo na desni breg)
1670-1671 – nekaj primerov
1682 – od maja do februarja 1683 (1690, 1711 še nekaj primerov)
GORIŠKA ALI MARUŠIČEVA KUGA
Ivan Maria Marušič je bil rojen 1641, Goričan, duhovnik, jezuit, študiral v Celovcu, klarise so ga poklicale v Gorico nazaj, in je bil njihov samostanski duhovnik več kot 30 let. Imenujejo ga goriški Manzoni ali Boccaccio. Napisal je več rokopisov v prozi ali sonetih (23). To ni le dnevnik. Točno je zapisoval imena, leta, poklice umrlih, čas smrti. Ni dramatiziral, zapisoval je, kar je včasih izpadlo kot hudomušno. Pisal je v italijanščini, latinščini in furlanščini. On velja za prvega verzifikatorja v furlanščini. V slovenščini so zapisana imena in priimki, nekaj besed (dolina, mežnar, mlinar), stavka ni nobenega. Marušič je skoraj vse umrle tudi narisal, tako da na 107 risbicah vidimo obleko, stavbe, običaje. Popisal je tudi nasilne smrti na Goriškem, tudi primer umora na sv. Ano v Solkanu, in vse ilustriral. 84 dni je s sestro prebil v karanteni na Travniku. Ne ve se, kje je dobil vse podatke o umrlih v Gorici in Solkanu.
Obstajajo tudi zapisi bratov notarjev Dragonja in sester uršulink iz Raštela, ki so se zaprle v samostan in se same zdravile. Podatki so tudi v mrliških knjigah (npr. Mrliška knjiga župnije Črniče 1682).
Kako je prišla kuga v Gorico?
Mešetar s konji je šel iz Varaždina v Videm, padel v Ajdovščini s konja, prespal pri Pericu nad vasjo Šempas. Zjutraj je bil mrtev in so mislili, da so podplutbe udarci po padcu. Doktor o kugi ni bil poučen. Cel mesec maj je tako tlelo, pa je cesar Leopold I. dobil drugega sina in praznovanje je bilo tudi v Gorici, kamor so prišli tudi Šempasci. Pri njih so ljudje že umirali, a oni niso povedali, ker so se oblasti bale lakote zaradi izolacije.
V Gorici je nato umrl Jakob Gabana, konjušnik, in junija 7 ljudi, julija 141, avgusta 152, septembra 75, novembra 39, decembra 16, januarja 7. Marušič je zvrnil krivdo na Andreja Lampretiča (Kukuluta), ki je bil pokopan pri sv. Ivanu in zaradi pogreba je junija umrlo več ljudi. Marušič mu je napisal v sonetu: »zaradi tebe sem bil zaprt, moral sem moliti, a se je zaključil moj strah pred čarovnicami«. Kukuluta je okužil tudi Solkance »ti si kriv za izumrtje solkanskih družin«.
Kako so reagirale sosednje dežele?
Gradisca: blokirali Sočo, umaknili čolne, da ni šlo na desni breg.
Kraševci blokirali 2. julija Vipavo – hoteli porušiti most v Mirnu, a je prišla vojska. 300 vojakov so poslali na Razdrto. Grozila je še lakota. V tistem času zdravil ni bilo, ustanavljali so lazarete, hudobneži so ropali hiše umrlih.
Ko je 24. 6. nastopila kuga v Šempasu, so najprej zaprli šole (jezuitske in privatne). Plemstvo je zapustilo Gorico, preselili so se na podeželje, ker so se zaprli v svoje vile. V mestu so ostali služabniki. So pa bogati pošiljali v lazarete pomoč: vino (Kobenzl), hrano, obleke. Pomagale so tudi klarise.
Vso skrb za to dobo je imel deželni glavar Ludvik Coronini s 6 plemiči in zdravniki. Izprosil je hrano od sosednjih dežel, tako da niso trpeli lakote. V Gorici so bili 4 lazareti: Koren, Placuta, Štandrež (na travniku) in na Grčni (tam kasneje goriško mestno pokopališče).
Hiše obolelih so označili z apnom z belim Andrejevim križem. Premožni meščani, ki so ostali v hišah, so imeli dovolj za preživetje karantene, reveže pa so dali v lazarete. Ko so prišli iz lazareta, so morali nositi belo obleko, da so jih vsi na daleč prepoznali kot ozdravele.
6. 11. 1682 – splošna karantena. Kdor je ni spoštoval: ženske so pretepali s koli, za moške je veljal izgon iz mesta za 40 dni. Bobnar je bobnal na Travniku.
Grobarji so bili iz dežel, ki so že prebolele kugo. Imenovali so jih pizzicamorti. Bili so zapiti, nasilni, kradli so pokojnim. Hiše umrlih so razkuževali z živim apnom.
Sredi februarja so odprli prve trgovine, marca so prišli Brici trgovat.
SOLKAN je bila najbolj prizadet. Od 800 ljudi jih je 123 umrlo (še podatki o 127 ali 130), tudi pomembni Solkanci in njihove družine.
Marušič omenja: Simon Kancler je prvi omenjen. Solkanski župnik je tudi pridno zapisoval v mrliško knjigo. Na prvi strani družina Fanton (starši, 4 otroci, 2 dekli, hlapec), nato Zavrtanik (6 oseb), Ohojak (4), Štefan Španjol, Golob, Devetak, Karel Mulič (6 otrok, enega sinka je Marušič narisal). Muliči so bili slovensko plemstvo, nečak Janez Mulič je bil zdravnik pri cesarju na Dunaju, plemeniti Palmenberg. Nato še družine Gorjanc, Plenčič (zdravnik), Kacafura, Abramič, Jug Tomaž, Doljak, Bitežnik, Srebrnič, 3 pizzicamorti, nekaj duhovnikov).
Prej so pokopavali pri sv. Štefanu in pri sv. Lenartu (Za spomenikom), od kuge dalje pa na zdajšnjem pokopališču. Po tej kugi so se Solkanci zavezali, da zgradijo cerkve – župnik Janez Križaj – plošča o tem še danes v cerkvi. Župnik Križaj je imel poobastila škofa.
Cerkev sv. Roka: glavni oltar svetega Roka, stranski Frančiška Ksaverija, ki je bil misijonar.
Procesija za praznik svetega Roka, kresovi, delali s štruklje. Naslikal ga je Solkanec Jože Srebrnič, slikar. V prvi vojni je bila cerkev poškodovana. Takrat je bilo na Goriščku čisto drugače. V drugi sv. vojni je bila poškodovana cerkev, po vojni že v načrtih cone A za obnovo, a leta 1951 je poslal MLO (mestni ljudski odbor) Solkan dopis, da se bo rušila. G. Zorzut se je temu uprl, da se po zakonu to ne sme, a so jo podrli leta 1955. Zvonik je bil prodan v Volče, kamne so uporabili pri gradnji ceste.
V načrtu je postavitev gabaritov, kamnov spotike v spomin na cerkev sv. Roka.
Kalonca na Goriščku ni povezana s časom kuge, je le vhod na pot proti Sveti Gori.
Večer se je zaključil z dvema vprašanjema kmalu po 21. uri.
