V torek, 19. decembra, smo v dvorani novogoriške konkatedrale gostili celjskega škofa Maksimilijana Matjaža.
Kot uvod v večer je g. Bogdan povabil k molitvi očenaša za mir na svetu, nato pa predstavil današnjega gosta, škofa Maksimilijana Matjaža, doma iz Črne na Koroškem. Leta 1989 je bil posvečen v duhovnika, leta 2021 pa imenovan za celjskega škofa z geslom: »Oče, poveličaj svoje ime«. Med 4. in 29. oktobrom letos je bil udeleženec na 16. rednem generalnem zasedanju škofovske sinode v Rimu, in prav o tem naj bi nam spregovoril.
G. Bogdan je povabil škofa, da nam spregovori o utripu sinode. Zastavil mu je tudi tri vprašanja:
1.Kakšen je njegov pogled na sekularizacijo in zapiranje vernikov v ozek krog, medtem ko sinoda pravi, naj se vabi ljudi. Poleg tega pa je zanimanje za vero padlo za 60 %.
2. Kako gleda na razdeljenost v Cerkvi?
3. Pastoralno vprašanje: Kakšne spremembe čakajo škofije na Slovenskem? Smo sinodalni?
Nato je spregovoril celjski škof in nas pozdravil. Enkrat je že bil kot bogoslovec v naši cerkvi, ko so jo prišli gledat kot arhitekturno novost. Spomni se bele barve in rdečih črt.
Veliko je vprašanj in nasprotovanj sinodi. Začela se je oktobra leta 2021 z vabilom, naj se Cerkev odpravi na pot in zaživi skupno poslanstvo, da bi postali kot prva Cerkev in da bi se zavedali, kaj je naše temeljno poslanstvo: ni skrb za kulturo, tradicijo, ampak da pričujemo, kaj je Bog storil za nas. Ko je bil škof mlad, se niti v družini ni govorilo o veri. Prvič je doživel mašo z izkušnjo z Bogom leta 2001/2002 na letniški maši, kjer so se pogovarjali o doživetjih z Bogom.
Če ne potegnemo ljudi za sabo, Cerkev nima smisla. Imamo konkretno poslanstvo. A naše strukture temu služijo? Bojazen, da bo Cerkev kaj spreminjala, duhovniki so se ustrašili prenov, kot leta 2006 z nadškofom Rodetom, kasneje smo imeli Pridi in poglej (B. Cestnik), a ni bilo premikov. Duhovniki pravijo: Nas je vedno manj, a bo treba spet kaj novega?
Sinoda se ukvarja s tem, kako živeti Cerkev, občestvo, kako oznanjati. Pred 20 leti smo razmišljali drugače. Tu gre za vprašanje duhovnikov. Bog je zaprl zapornice in duhovnikov ni več. Fizično bo kleriški način Cerkve končal. V Celjski škofiji bo čez deset let več kot pol duhovnikov čez 80. leto, zasedenih bo le 20 župnij. Mladi duhovniki niso kot nekoč, ni več solistov, rabijo 10 let za dozorenje. »Bog razodeni, kako boš izpeljal Cerkev.« Mi bomo odšli. Gospod ne želi klerikov, potemtakem. Župnik naredi vse, verniki smo kot v gledališču. Primer poškodbe župnika in farani niso vedeli za nič, kje se kaj nahaja.
Sinoda je drugačna. Pomeni nadaljevanje koncila in se morajo zbirati škofje ter razpravljati o temi. Slišati moramo vso Cerkev. Sodelovali so tudi laiki, škof kot predstavnik in z njim še nekdo iz Božjega ljudstva. Skoraj 300 škofov, 54 žensk, polovica od teh redovnic, 30 jezikovnih skupin.
Začelo se je pa že oktobra 2021, ko je papež sprožil, da se po vseh škofijah pogovarjamo o poslanstvu Cerkve. Nastalo je 7 dokumentov po kontinentih. Po škofijah dokument vprašanj, strinjanj in predlogov. Evropski dokument: Razširimo prostor evropskega šotora.
V Evropi skrbimo samo zase. V Sloveniji imamo povezovanje župnij. 1 duhovnik ima lahko ob nedeljah le 2 maši. Mi ne gremo k maši drugam, pa če je le 2 km do tja. Ohranjati tradicijo ali iti za Gospodom?
Duh občestva, sadove Svetega Duha lahko potrdi le najbližji, sam ne moreš. V Pragi evropsko srečanje škofov – teži nas individualizem, premalo skrbimo za druge. Zbrano gradivo je iz 4 točk:
Kako mi izžarevamo/živimo Cerkev? Krščanstvo je dedič radikalne novosti, najpomembnejšega izkustva vseh ver. Kako Bog prepriča ljudstvo, da mu zaupa in gre za njim? Prvi korak je moč. O tem priča prazgodba izhoda Izraelcev iz suženjstva. Prepričal jih je s palico, ko je sledilo 10 nadlog. In po zadnji nadlogi, ko jim je vzel prvorojence, so rekli, da gredo, a le do prvega ovinka: do Mrtvega morja, kjer imamo čudež rešitve. Drugi poskus je bil na gori Sinaj, ko je Bog dal besedo, nauk, razum. Če boste tako delali, boste z menoj. A preden so prišle do njih table, so že malikovali. Prišla pa je polnost časov. Bog je poslal Sina v odkupitev. Bog je večkrat govoril ljudstvu, slednjič po Sinu in to je Božji sestop v človeško naravo. On je bil brez greha, a je vstopil v greh in smrt, da nas je povezal, da nismo bili sami. S krstom smo Božji otroci, v nas je Božje življenje. Mi mislimo, da moramo mi delati in postajamo kot Judje izpred 2000 let. A nihče ne more priti sam v Božje kraljestvo. Bog nas pripelje tja.
Papež pravi, da sta dve hereziji našega časa: gnosticizem (nekaj se misli) in pelagizem (vera v moč askeze). A sam ne zmore nihče. Bog je vstopil v nas, da bi naredil Božje kraljestvo med nami. Kako pa to razložiti otrokom?
Spregovoril pa je še o poteku samega zasedanja sinode:
Zjutraj ob 8.30 je bila sveta maša v Vatikanu. Nato so odšli v dvorano. Bilo je 35 omizij po 12 + 1 facilitator (animator) in 1 teolog. Za mizo so bili 3-4 škofje, 1 redovnica.
Najprej so govorili zunanji strokovnjaki na določeno temo, nato pa so razpravljali v krogih. Sicer so teme za obravnavo dobili že pred sinodo. Tam pa so nato morali v 3 minutah povedati svojo izkušnjo. Na koncu kroga 4 minute molitve v tišini. V drugem krogu je bilo treba ponoviti odmev od drugega, kar je drugi povedal. Morali so povzeti, kar je bilo. Facilitator te je ustavil, če si govoril svoje. Nato 4 minute molitve k Svetemu Duhu – Kaj nam govori Gospod? Tretji krog: Kaj nam je ostalo? Tajnik omizja je vse zapisoval. Isto je bilo popoldan, naslednji dan poročanje.
Upokojeni kardinal Müller ni bil zadovoljen, rekel je, da je 3 minute govora premalo. Zaključek pa je, da ne rabimo govorit, ampak povemo bistveno. Bilo je res veliko poslušanja.
Zaključni dokument:
- Podoba sinodalne Cerkve v 7 točkah.
- Vsi učenci, vsi misijonarji, s krstom smo Jezusovi učenci. Kako pa to učenčevstvo živimo?
- Tkati vezi, ustvarjati skupnost. Moramo živeti privlačna, živa občestva.
Papež ima izkustvo iz Latinske Amerike. V 90-ih letih sinoda: Zakaj verniki prestopajo v protestantsko Cerkev? 1. Ker ni osebnega izkustva Kristusa; 2. Ker niso doživeli pravega občestva, ker nismo družina. 3. Slaba poučenost o nauku Cerkve in Svetem Pismu; 4. Naši verniki nimajo misijonske gorečnosti, saj vere ne moreš živeti doma, ko pa že zapoved pravi: Ljubi svojega bližnjega …
A prihaja Emanuel, Jezus Rešitelj, da bi živeli po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu. In vsaka pot se začne s prvim korakom in Bogom.
