V sredo, 13. decembra, na dan svete Lucije, smo v dvorani konkatedrale gostili patra Branka Cestnika. Uvod je naredil g. Bogdan z molitvijo o luči, pozdravom zbranim in predstavitvijo predavatelja, ki je letos že bil v naši dvorani.
Povedal je, da nas zanimata predvsem dve stvari: Kaj se danes dogaja? Kakšna je danes družba, saj smo kristjani samo v tej družbi lahko kristjani. Ter: Kako živeti kot kristjani v tej družbi? in Kaj se dogaja s Cerkvijo?
P. Branko Cestnik je predstavil 5 temeljnih točk, ki bi vsaka lahko bila svoje predavanje. Kakšne preizkušnje so nas doletele, ko smo že mislili, da je naša družba v redu …
I.KUGE, LAKOTE IN VOJSKE – REŠI NAS, O GOSPOD!
Naša civilizacija hoče pozabiti izvirni greh, pozabiti na trpljenje, rešiti vse probleme. Že od francoske revolucije je tako. Probleme naj bi rešili, če se odstrani Boga, da ne bo spon religije. Šli so v fazo optimizma, a gojili so krutost. Visoke potrebe, a fizično eliminiranje ljudi, ki se ne strinjajo. Nismo še predelali I., II. svetovne vojne, Auschwitza, gulagov, še vedno smo v tej travmi. Po II. sv. vojni dvig Evrope, a je prišla kuga s korona virusom, pa lakota s podnebno in ekonomsko negotovostjo, nič ni več stabilno, kaže se šibkost človeštva. Vojna, pobijanje, to je sovraštvo do človeka, človeštva. Stvari, za katere smo mislil, da se ne morejo zgoditi v Evropi, so tu. Mislimo, da smo boljši kot naši predniki, a nismo. Sledi spoznanje, da človek ne more sam – brez Boga. Kot da je nesreča šiba Božja, ki nas spravlja nazaj na pravo pot. Palestina, Izrael, Iran z ambicijami, to so iztočnice za Cerkev jutrišnjega dne, ko gremo iz dvoma v zaupanje. Kažejo se histerija, neracionalni trenutki, nagoni v času uma … Cerkev ima svoj trenutek, Advent, naravnan na prihod Kristusa. Umirjamo strasti, Kristus ostaja z nami do konca sveta …
II. KRIZA BOGA JE NOTRANJECERKEVNO ŠIFRIRANA
Če je problem, da ljudje ne poznajo Boga, je treba pogledati v Cerkev. Vsi komunisti so bili iz vernih okolij. Imamo dva obraza sedanje Cerkve: stare celine, kjer zamira Božje, usihamo, družba nas zatira. Evropa je edini kontinent, ki gre proti sebi. Drugi obraz je na mladih celinah, Pedro Opeka je primer Cerkve v vzponu, čeprav je v stiski. V celoti gledano Cerkev in duhovni poklici niso v krizi, Evropa pa je. Povsod pa Cerkev trpi.
»Satanov dim je vstopil v Cerkev« (Pavel VI. leta 1972) Moralna popustljivost, primer pedofilskih duhovnikov (npr. v Franciji, v Bostonu). To govori o krizi Boga, saj kje je Bog, če ga ni v duhovniku? Moramo biti pa Bogu hvaležni, da je Cerkev vodilna pri obračunavanju same s sabo v tem primeru. Kriza Boga je cerkveno šifrirana in vidna v duhovnih poklicih, ker Bog molči in ne kliče (Božji molk). Če govorimo, da so duhovniki problem v prenovi Cerkve, pomeni, da so odveč. Cerkveno šifriran, notranje šifriran je tudi povratek k Bogu. Delo za prenovo Cerkve je že delo za povratek Boga. Ne rabiš mistikov, treba je prenavljat Cerkev, bogoslužje. Najbolj izvirna iztočnica za Cerkev jutrišnjega dne je pokora. Cerkev se je čistila s spokornostjo (sv. Hieronim se je kamenjal). V 17. stoletju okoli Ptuja najprej kobilice, potem kuga, Turki, požar, roparji … Kako je Ptuj reagiral? Ljudstvo se je zaobljubilo (ne duhovniki), kaj bodo naredili, ko se bo pomirilo hudo.
III. DOGAJA SE: BOG SE VRAČA, V CERKVI PA TEGA NISMO VESELI.
Vrača se v obliki islamskega terorizma. Evropo je treba uničit. To je kult smrti pod krinko Boga. Radikalizacija – Bog bojevnik se vrača v krščanstvo (vojna v Ukrajini). V Donecku tanki z rusko ikono. Oni so v sveti vojni zoper mlačni satanistični zadrogirani zahod. Absurdna situacija. Bog, ki bi moral umreti, postaja priložnostna ideološka igračka (primer parad ponosa). Podzavestno je končni spopad med dušo in Bogom, kar je končni objem. Še en ekstrem je: Poslušaj Jezusa ali izgini – vsak dialog s svetom je je greh – fundamentalizem. Dejstvo je, da islam prihaja in ponuja alternativo. Večina muslimanov nam pomaga živeti (peki, delavci …). Ponuja namesto Trojice enega, namesto Jezusa preroka. Namesto relativizma zapovedi in red. Iztočnica za Cerkev jutrišnjega dne je iskati, a začeti pri sebi.
IV. PREPOZNATI NAŠEGA INTIMNEGA NE-BOGA
K. Frielingsdorf: Podobe o Bogu. Psihoterapevt, ki je ugotovil, da nas podobe o Bogu uničujejo: Bog-sodnik je kot policaj, nekaj bo našel, ko hodi okoli tebe, vedno sem kriv. Bog-smrt spominja na taborišča. Splav, otroci prihajajo na svet z zavestjo, da so preživeli prvi pokol, na koncu pa jih čaka evtanazija. Nove generacije krivijo Boga za smrt. Samo misel mame na splav je že rana na otroku. Bog-knjigovodja vidi vse, Bog- storilnosti ima uspeh za znamenje blagoslova, poklicev je manj, dela pa več, ker Bog pričakuje preveč. Raziskava je pokazala, da so duhovniki nehali molit, ker imajo toliko dela. Odgovori za podobe okoli nas pa so v nas (molitev, pogovor, skupine)
V. RAZŠIRITI ŠOTOR
Prenova Cerkve pomeni prenovo izkustva Boga. Šotor je dom in pot, pomembni so koli, vrvi, streha.
Kako pa jaz? Namesto sodnik bom roka Boga-Očeta/matere. Bom viden izraz Boga življenja (Oratoriji – šifra Boga, ki polni življenje), bom pomočnik Boga pustinje. Poudarjal bom Boga rodovitnosti, ne storilnosti, ampak čas, zavest, da majhnost nosi rodovitnost.
Sledila so vprašanja.
G. Bogdan je podal razmišljanje o mitih, v katere ljudje, tudi kristjani verjamemo.
Pater je odgovoril: razum in vera sta povezana. Katoličani smo zadnji zavetniki razuma. Resnica je objektivna, dosegljiva. Ko resnico preseliš v glavo, si lahko tudi ptič, kar se zdaj dogaja. Kristjani ostajamo sebi zvesti.
G. Bogdan: nasilje med mladimi, v družinah, moški so problem, patriarhat. Očeta rabi vsak, a oče ne bi dovolil nasilja.
Pater: vprašanje nasilja je temeljno. Ne da se ga odpravit, vedno se pojavlja. Razsvetljenstvo je kritiziralo religijo v 18. stoletju, a ni odpravilo nasilja. Odstranili so religijo, bilo je še več nasilja. Nasilje se med sveto mašo posvečuje pri daritvi (Gianni Vattimo), preloži se na Boga. Oče je nasilen, ko mora nadzirati otroke, okolico. Na Dunaju je problem uličnih tolp različnih kultur, kjer ni dogovorov, le spopad. Primer Društva za nenasilno komunikacijo, ki je zelo nasilno, a dobro plačano.
Na zadnje vprašanje je pater odgovorili: V jedru Cerkve je duhovnik, ki je skozi čas prevzel več nalog, a duhovništvo ni vsa Cerkev. Neuničljiva Cerkev je Kristus v srcu, moča laikata, ki mora priti ven, ko ljudje prevzamejo dela.
Zapisala K. Škibin
