Na nedeljo Božjega usmiljenja, 16. aprila, se je zvečer ob 18. uri pričel Goriški večer s kardinalom Francem Rodetom, ki se je z veseljem odzval na vabilo, da predstavi svojo zadnjo knjigo Vse je dar Novogoričanom.
Najprej so s pesmijo Pesem vesela večer otvorili pevci otroškega župnijskega zbora, ki ga vodi Ana Perne, sledila sta pozdrava g. Bogdana Vidmarja in podžupana Antona Hareja, ki je poudaril, da ima Nova Gorica z EPK 2025 veliko nalogo, saj se mora učiti sodelovanja, razumevanja in spoštovanja.
Erika Jazbar, ki je vodila pogovor, je nato poudarila, kako tisti, ki so del Cerkve, lahko presegajo meje pred politiko, kar je dokaz tudi ta večer. Predstavila je knjigo, Vse je dar, ki je izšla leta 2022, z besedami, da je to bajna knjiga, pri kateri zadihaš zaradi vseh srečanj, dogodkov, predvsem pa zaradi jezika.
In sledilo je vprašanje: Kakšno Slovenijo ste zapustili leta 1945 in v kakšno ste se vrnili?
Kardinal je povedal, da je njegova knjiga iskrenost spominov. Vse, kar je napisal, je res. Ni laži, ni pa vsega napisal, saj vsega ni pametno povedati. Nikogar ne smemo nikoli žaliti, raniti.
Spomni se, da je pred 2. svetovno vojno slovenski narod živel zelo srečno obdobje. Veliko družbenega življenja, kulturnega udejstvovanja, vse z zanosom, tudi mladi. Slovenski narod je bil takrat srečen narod. Občutek sreče nad vsem drugim. Življenje v novi državi, neomejeni v slovenskem bistvu. Vernost veliko močnejša od danes (90 % Slovencev pri maši v nedeljo). Nato okupacija. V begunstvu je ohranil idilično podobo Slovenije. Naša narodna zavest, npr. v Argentini, se je izčistila, tam niso čutili kompleksa manjvrednosti, pred Germani pa ja. V Argentini se je ponos mladih Slovencev izkristaliziral. Vedno je poudarjal, da je srečen, ker je Slovenec. 1965 se je vrnil v Slovenijo. Opazil je ponižanost vernih, bili so ustrahovani. Cerkev odrinjena v kot, na stran. Temu narodu, trpečemu in boječemu narodu, je bilo treba dati poguma. V 70. letih so začeli na Teološki fakulteti postajati glasnejši (Perko, Stres, Križnik, Rode) glede pravic vernikov. Borba za večjo odprtost socialistične družbe, a ne proti režimu – tega je treba sprejeti, s tem da mora tudi on zagotoviti isto svobodo. Tu so kristjani in so glasni. To so bili prvi koraki k samostojni Sloveniji.
Bil je v Argentini. Velika mešanica narodnosti, veliko narodnih razprtij. Španska kultura v Južni Ameriki je malo obubožala. Stopil je v francoski jezik in svet z velikim navdušenjem. V Franciji je soglasje med Slovani in Francozi: »slovanski čar« (to je izraz predvsem za Srbe in Ruse). Naklonjenost, bližina do Slovanov, ki je Argentina nima, niti Italija. Sedaj so Italijani drugačni. Ni se mogel tako vživeti v južnoameriški svet kot v francoskega, v francosko literaturo, osvojil je jezik. Zaradi širine francoskega duha – oni lahko razumejo drugega.
Leta 1965 ste se vrnili v Slovenijo. Zakaj v zatirano domovino?
Francija ga je pritegnila, bil je srečen, tudi v Argentino so ga vabili, a njegov izvor je v Sloveniji. Če si zvest svojemu slovenstvu, zvest svoji človečnosti, si pristen človek. Vse drugo je umetno, nepristno. Klic Slovenije, klic pristnosti in tudi edina možnost – vrnitev v Slovenijo. Tu je našel eno ponižano krščansko srenjo plahih kristjanov, veliko trpečih, a tudi polnih globoke pristnosti, iskrene radodarnosti, srčne dobrote, kot je nikjer na svetu ni videl. Ta narod je plemenit in dober narod, in nimamo razlogov, da se čutimo manj talentirane in srečne, pa da nam karkoli manjka. Postal je ljubljanski nadškof, 16 let profesor na Teološki fakulteti. Nerazumljiv odpor določenih krogov, da se je znašel pred steno, ki je ni mogel premakniti (mediji). Bil je inovativen, saj je nastopal z izkustvom svobode v Franciji. Ni doživel partijskih zaporov, kot drugi duhovniki, škof, ni se mogel primerjati z njimi. On prišel s spoznanjem, kaj je demokratična družba. Tu privilegirani krogi prejšnjega režima. V jasnosti je poudarjal stvari, do katerih imamo kristjani pravico: kritiziral šolstvo, bil bitko med mediji in ljubljansko nadškofijo ves čas, kar je bil v Ljubljani. Menil je, da če bo vztrajal, se bo kaj premaknilo. Edini sporazum v Sloveniji s Svetim sedežem leta 1999, v njegovem času, leta 2004 dokončno podpisan (stavbe, duhovna oskrba v bolnišnicah … v slovenski vojski NATO zahteval duhovnika)
Prijateljstvo s papežem Benediktom XVI – desetletja prijatelja. Danes bi praznoval rojstni dan.
Več papežev je poznal, k papežu Janezu Pavlu II. je hodil na kosilo. Benedikta XVI. je najbolj poznal, delal z njim kot prefekt Kongregacije za redovnike. Papež Benedikt XVI. je bil nežen, genialna inteligenca, ponižen, uvideven, perfektno sta sodelovala. Najbolj so ga prevzele njegova ponižnost, dobrota, inteligenca. Nikoli se ni razhudil ali grobo nastopil. Miselna jasnost, svetost življenja. Večkrat sta se srečala v vatikanskih vrtovih – tja so papeža pripeljali ob nedeljah k Lurški kapeli molit rožni venec. Kot Bavarec je vedel za posestva v Sloveniji – na Koroškem. Celovškemu škofu je rekel: »Naučite se slovensko!« A mu in uspelo.
Na koncu se je Erika Jazbar zahvalila za pogovor in za ta dar, za lepoto, ki izžareva iz knjige o ponosu Slovencev.
S kardinalom bo v Vatikan odšla tudi solkanska oljenka, o kateri je na kratko spregovoril zgodovinar Jernej Vidmar Bašin, preden mu jo je izročil.
