V sredo, 12. aprila, smo v dvorani gostili pogovor s patrom Brankom Cestnikom, doma s Ptuja, ki deluje na Frankolovem. Z njim se je pogovarjala urednica Celjske Mohorjeve družbe, Saška Ocvirk, saj je pri njih izdal svoje 3 knjige: Sonce Petovione (2019), Šesti pečat (2022) in Pogovori z njo (2022). Pogovor je potekal v organizaciji Goriških večerov v soorganizaciji Celjske Mohorjeve družbe, Goriške Mohorjeve družbe in Zavoda 1539.
Uvodoma je župnijski pevski zbor zapel velikonočno Kristus je vstal.
Začela sta z dejstvom, da pisatelja naredijo bralci. Korona ima zasluge za patrovo pisateljevanje, vse pa se je začelo takrat pod pohorsko smreko.
Lažje je bilo napisati drugi roman, saj je bila že kilometrina, ljudje povejo, komentirajo, upoštevaš, ker si že v dialogu z bralci. Prednost prvega romana pa je totalna neobremenjenost, ustvarjal je iz sebe, se ni o ničemer spraševal (niti o založbi). Mislil je, da bo vse pisanje kot nek blog, nato pa se je srečal z Mohorjevo družbo in dejstvom, da njegovo pisanje lahko postane roman. Srečal se je z natečajem za nagrado Kresnik in vstopil med velike literate. Laiški krogi so se odzvali s pozitivno kritiko.
Prvi roman, Sonce Petovione, je umeščeno v čas okoli 163. leta po Kristusu. Ambientalni roman. Evangeljska nit so prvi kristjani. Slovenci smo dediči tega krščanstva, saj niso vsi izginili, ko so prišli barbari. Antična Cerkev ni umrla, šlo je za mešanje, mi smo dediči teh kristjanov. Gledamo na Cerkev z vidika slovanstva, a ne, kristjani so bili pred Cirilom in Metodom. Zahod Slovenije bolj v stiku v stiku z Oglejem.
Drugi roman, Šesti pečat, je bolj triler. Gre za zatiranje, saj govori o preganjanju kristjanov (Krizogon, Just, Viktorin Ptujski, Kancijani). Krvava tema, mučenje, nasilje, dvom, obup, odrekanje. Držal se je spisov Viktorina Ptujskega, ki je tu deloval, in so prevedeni (p. Špelič, odkrivanje po letu 1991). Tu je naslov Šesti pečat, ko Jagnje odpira knjigo s sedmimi pečati. V romanu se Viktorin Ptujski sreča s svojo prerokbo. Država zatira krščansko skupnost na Ptuju, ki je bila cvetoča. Ptuj je imel 20.000 prebivalcev, večje kot Emona, imel 1.500 – 2.000 kristjanov v času Viktorina Ptujskega. Velika skupnost s kristjani, ki so se že oddaljevali. Notranji problemi, že pri škofu Viktorinu – Kristus bo prišel in vzpostavil kraljestvo na zemlji – To razmišljanje je moral predelati in skupnost je čakala konec sveta.
Roman se odpre z vračanjem beguncev domov, kar ni brez arheoloških dejstev (rimski kovanci z Dravskega polja). Poudarja tudi pomen ženske v antični Cerkvi, kar imenuje zgodovina iz kuhinje, saj je zgodovina drugačna skozi ženske oči.
Praznovanje božiča, z datumom 25. 12., je prvič takrat omenil Viktorin Ptujski, preden se ga je začelo praznovati. On je vedel za to, ker je bil na romanju v Jeruzalemu. Mitrajisti so praznovali rojstvo novega sonca s 24. na 25. december.
Bili so proti ženskim samostanom, ker so se bali ženske republike.
Odnos krščanskega vojaka do domovine. Imamo sledi aktualnih tem v Cerkvi takrat.
Veliko je iskanja med kristjani – to je bilo že v antični gnostiki (eksperimentiranje z evnuhi). Bili tudi kristjani, ki so delali na Dioklecijanovem dvoru. Duhovno iskanje med kristjani – Rimljani, zato si je izmislil lik Klavdija, ki izstopa, je negativec in tragično konča.
Ptuj ves čas rušen in nima toliko ostalin. Jahalna ljudstva so hitro prodirala do Ptuja. Imamo pa spise, ki jih drugje v 3. stoletju ni. V 4. in 5. stoletju eksplozija patristike. Viktorin Ptujski ima sedaj Gojkovičev spomenik in roman. Prej mi Viktorina Ptujskega nismo poznali, ker so mislili, da gre za kraj Poitiers v Franciji. V romantiki je nemški zgodovinar ugotovil, da je bil škof z Dravskega. Kako ga prenesti v Slovenijo? Francozi ga niso hoteli dati, Slomšek pa je dosegel češčenje na Ptuju. Viktorin Ptujski nima cerkve na Ptuju. O njegovem mučeništvu ni legende, zgodbe. Le datum 2. 11. za časa Dioklecijana (smrt 303). Drzno je napisati zgodbo o mučencu, o katerem nič ne vemo. Držal se je navodil drugih, da piše primerjalno z drugimi. Povsod prisotna voda (Just, Florjan, Kancijan (v Soči)).
Viktorin Ptujski v romanu obglavljen in vržen v vodo. Točno pa se ne ve. Mogoče bodo arheologi kaj našli. Preganjanja so težke stvari … Kako to opisati, da ne postane sadizem? 14 dni je pater molil k sv. Viktorinu za namig in navdih.
Vprašanje nasilja: obsojamo, a gledamo. Treba ga je prikazat, tudi brezčutnega nasilneža in kaj čuti mučenec ter vsi okrog. Prikaz mučenja do neke mere, da ni samo sebi namen. Nekaj stvari je iskal v 2. svetovni vojni, npr. upor komunizmu (kako pripeljejo Viktorina na Ptuj, zemljanke za skrivanje, molilnica, ki noče goret, pretepanje).
Tretji roman – v zbirki Večernice
70.000 slovenskih fantov mobiliziranih v nemško vojsko (od Leningrada do Afrike. Po vojni so se hoteli organizirali zaradi odškodnine, a jih je partija prepovedala. Zgodba o njegovem dedu, ki je to preživel, a umrl v prometni nesreči. Ded na Renu na bojišču blizu pokopališča – granata vrgla truplo ženske iz novejšega groba pred njega. Vojaški roman, a zgodba 4 žensk.
Moško trpljenje – kaj mora dati skozi moški, da ostane živ. Kakšna je bila tolažba v stiski? Misel na dom, verska pa Marija, zato so se, preden so šli domov, ustavili še na Brezjah ali na Ptujski Gori. Marija je spremljevalka vojakov – to je dejstvo.
Sledila so vprašanja.
V odgovorih se je pojavila misel »Morate brati stvari, ki stojijo (ne revij, ampak knjige).« To je bogoslovcem v Španiji rekel predstojnik, zato je patru Cestniku gospa Erika Jazbar na koncu ob zahvali zaželela, da bi napisal še mnogo stvari, ki stojijo.
