Tako se je glasil naslov predavanja tretjega postnega večera v sredo, 15. 3. Veliko se nas je zbralo v dvorani konkatedrale, da prisluhnemo razlagi zgodovinarja dr. Jerneja Vidmarja Bašina.
Povedal je, da je 2000 let zgodovine težko spraviti v enourno predavanja, a mu je to odlično in jedrnato uspelo.
Najprej je omenil in pokazal solkansko oljenko, katere replika je gorela celo predavanje na mizici odra Naj bi bila iz časa 4. do 6. stoletja, iz časa vpadov barbarov, iz časa ropanja in časa rojevanja krščanstva in evropske civilizacije. Našli so jo na vrtu blizu solkanske cerkve.
Prva goriška cerkev je bila v Solkanu že v pozni antiki ali za časa Langobardov. Okoli nje je bilo pokopališče za krajane, medtem ko so v cerkvi pokopavali plemiče do časa Napoleona. Tam, kjer je sedaj OŠ Solkan, je stala cerkev sv. Lenarta s pokopališčem, na katerem so pokopavali neznane mrliče, najdene v Soči (splavarji lesa)
SOLKAN IN LANGOBARDI
Solkan ima strateško lego, zato so ga kmalu uredili v kastel in kasneje se je oblikovala kastelska prafara v 10. stoletju. Langobardi so prišli iz Skandinavije. Bili so bojevniško ljudstva, plačanci. Prišli so v Panonijo, leta 568 pa so jo zapustili zaradi vdora Avarov in so se pomaknili proti Italiji ter jo skoraj celo zasedli. Imeli so na severu sedež v Pavii, na jugu v Beneventu. Takrat je v Italiji živelo okoli milijon ljudi, njih pa je bilo čez 200 tisoč. Bili so arijanci in so preganjali kristjane, a so se s časom asimilirali, postali kristjani, začeli govoriti romansko narečje, opustili so germanske navade in običaje (npr. češčenje boga Odina, boga vojne). Začeli so častiti nadangela Mihaela (Monte Sant’angelo), ki je bil podoben Odinu, zavetnik pa je bil tudi Janez Krstnik.
Ustanavljali so kastele in fare (Fara d’Isonzo, Štivan, Krmin, Mossa). Langobardska ulica nad Sočo – tam so našli 40 rimskih grobov iz 4. in 5. stoletja, pa tudi langobardske, našli pa so predmete kot meče, fibule in na nekem pasu Salomonov križ.
VPADI OGROV 889-955
V 9. stoletju se je širilo krščanstvo pod Karlom Velikim, začeli so se vpadi nomadov Ogrov, ki so ropali, požigali, uničili vse. Leta 955 jih je Oton I. porazil pri Augsburgu in sledilo je pokristjanjevanje. Prišlo je do obnove fevdalizma, ki je pomenil napredek za gospodarstvo in kmetijstvo.
CERKVENA MREŽA POD OGLEJSKIM PATRIARHOM
Sloni na pražupnijah – Cesarska kronska darovnica
Oton III. je leta 1001 podelil velik teritorij od Soče do Vipave. Polovico ga je dobil patriarh Janez iz Ogleja. Tu sta omenjena Solkan kot sedež goriške dežele in Gorica kot vas (ville). To ogromno ozemlje je ostalo enotno do 13. stoletja. 1170 se prvič omeni prafaro in njenega župnika kot patrocinij.
Meje: Zahod: Sabotin, Podsabotin, Štmaver, Gorica; Jug: reka Vipava; Vzhod: do prafare Vipave; Sever: Banjšice, Trnovska planota.
Konec 13. stoletja je solkanski župnik imel 3 vikarje: 2 za Gorico in enega za Šempeter. V poznem srednjem veku se je Solkanska prafara razcepila. Odcepili so se Črniče, Prvačina, Šempeter in Šempas.
ODNOS SOLKAN – GORICA
- Solkan je nastal pred Gorico.
- V 12. stoletju pridejo goriški grofje in Gorica napreduje ter prehiti Solkan.
- 1398 na goriškem gradu zgradijo cerkev Sv. Duha, ki ima kaplana.
- Gorica ostane podrejena Solkanu do 1430.
- 1460 se odcepi Gorica in nastane mestna župnija, goriški grof pa postavi svojega župnika.
- 1485 – goriško-solkanska župnija: v Solkanu imajo vikarja, ki ima 6 kaplanov, ločene matične knjige za podružnice vodijo v Solkanu.
- 16. stoletje na Goriškem. Kratkotrajna reformacija v Gorici, ker je bil župnik Matija Mrcina proti Trubarju.
- Vidkinja Urška. Leta 1539 se začne graditi cerkev na Sveti Gori.
- Do 1565 upravljali Sveto Goro iz Gorice, nato so jo prevzeli v upravo frančiškanski patri iz Bosne, ki so za bivanje pozimi imeli v Solkanu hospic.
- Goriško-solkanski župniki imajo naziv arhidiakon.
17. STOLETJE
Pride do katoliške obnove.
Leta 1682 prinese trgovec s konji s Tolminskega kugo in poleti umre na Goriškem 800 ljudi. Zato leta 1689 zgradijo cerkev sv. Roka (porušena 1955), ki jo je dal zgraditi peti goriško-solkanski župnik, Slovenec Janez Križaj, arhidiakon (1663-1702).
18. STOLETJE
Leta 1751 ustanovijo goriško nadškofijo in Gorica ni več pod Solkanom.
19. IN 20 STOLETJE
Nastanek vikariatov v 19. stoletju, v 20. stoletju pa vikariati postanejo samostojne župnije.
14. 9. 1947 – solkanski župnik Franc Močnik postane apostolski administrator za goriško nadškofijo, saj je Gorica ostala pod Italijo, ljudstvo na tej strani meje pa je ostalo brez škofije. Dvakrat je bil nasilno izgnan: 28. 9. 1947 in 12. 10. 1947. Če bi bilo drugače, bi lahko bil Solkan sedež škofije.
Nato je prišel na Kapelo apostolski administrator Mihael Toroš, za njim smo dobili škofa Jenka. Zaključek: Solkanska prafara je mati cerkva na Goriškem.
