“ZASVOJENOST – JEZIK, KI GA RAZUMEMO SKUPAJ”

ZAPISNIK POSTNEGA VEČERA V NOVI GORICI z dne 8. marca 2023 NA TEMO

“ZASVOJENOST – JEZIK, KI GA RAZUMEMO SKUPAJ” 

Predavatelj: Alessandro Sattori

Večer vodil: Bogdan Vidmar, škofov vikar za EPK 2025

Prevajala: Kristina Škibin

Na srečanju so bili na osnovi izkušenj predstavljeni nekateri vidiki in spoznanja, pridobljena v okviru terapevtske skupnosti “La Tempesta” (Nevihta), ki je bila ustanovljena leta 1985 in ima sedež v Gorici (Via Terza Armata).

Poleg terapevta Alessandra Sattorija sta na srečanju prisotna še sodelavca Massimo in Silvia.Alessandro Sattori v tej skupnosti deluje že 28 let.

Bogdan Vidmar uvodoma čestita vsem ženam in dekletom za 8. marec. 

Pomembno je, da si priznamo, da odvisnost obstaja. Ni potrebno biti veren, da doživiš pekel. Realnost zasvojenosti obstaja. Potrebno jo je razumeti, skrbeti za preventivo (delo na odnosih, osveščanje v šolah …) in v končni fazi tudi zdraviti (pomoč odvisnim osebam in njihovim družinam …). Kdor je zasvojen, ne živi, ker je v njem praznina. Jezus pa pravi, da je On Življenje. Križe je treba premagovati.

Terapevt Alessandro Sattori pozdravi prisotne in čestita vsem ženam in dekletom za 8. marec.Skupnost Nevihta je bila ustanovljena pred 30 leti (1985). Razmišljamo o tem, kaj je zasvojenost. Kot vse druge bolezni je tudi ta potrebna obravnave, zdravljenja, terapije. Skozi leta se je zasvojenost spreminjala, in sicer substance, način, potek širjenja odvisnosti se je spremenil s pojavom spleta.

Predavatelj nam predstavlja psihodinamični vidik (1. vidik) zasvojenosti – kaj se skriva za temi znaki zasvojenostmi in kakšna je ta bolezen, ki se ponavlja.

Ogledamo si kratek 4-minutni nemi animirani film “Nuggets” o piščančku in zlatih zrnih, ki so ga pripravili nemški avtorji in nam prikaže pot zasvojenosti od njenega začetka do tragičnega konca. Film predstavlja uvod v naša razmišljanja. To je pripoved o temnih nagnjenih človeka, kot so zavist, lakomnost, poželenje … Oseba, ki je zasvojena, je suženj teh težkih nagnjenj oz. bremen. Poželenje ima nagonsko ozadje. Nagon oz. instinkt je nekaj, na kar ne moremo vedno vplivati – je nekaj mehaničnega. Iz religioznega vidika je zasvojena oseba podoba nekoga, ki je obseden in ga lahko reši samo eksorcizem. Taka oseba je znotraj sebe razcepljena, razdvojena. Postane suženj svojim slabim strastem in se ne more iz tega rešiti. Nek notranji sovražnik pogojuje tako osebo in ji ukazuje. Ta notranji sovražnik prevzame človekov um, da ne more razmišljati o posledicah uničujočih in brezciljnih strasti, ki tičijo v temnem kotičku človekove notranjosti. Zasvojena oseba jih ne more nadzirati – je razdvojena.

Animacija (risanka) nam je demonstrirala hiter potek te bolezni, sicer pa lahko traja več let od njenega začetka do konca. To je drama, ki se skriva za vsako patološko zasvojenostjo, in sicer drama osebe, ki jo ne bi smeli kar odsloviti, ampak se ji približati, jo spoznati, ji nuditi terapevtsko oskrbo. Iz lastnih izkušenj predavatelj lahko pove, da politika obsojanja in kaznovanja ni prava, saj v tem primeru ne gre za razumevanje tega pojava. Te osebe potrebujejo pomoč, zdravljenje, skupnost in si tega tudi želijo. Predavatelj citira metaforo iz Sv. Pisma: “Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen.”

Oseba, ki je suženj prepovedane substance, ne zmore obvladati te negativne notranje sile.

Govorimo o treh vrstah odvisnosti od prepovedanih substanc, ki izvirajo iz:

1) potrebe po tem, da bi prišlo do padca napetosti;

2) potrebe po drugačnem življenju, ki ga ne zmorejo (nemoč);

3) elementov na stopnji transgresije, ko ne zmorejo več živeti normalnega življenja.

Z leti postane prepovedana substanca glavni protagonist zasvojene osebe.

Zanimivo je vprašanje, kako to, da nekateri zapadejo v odvisnost in drugi ne. O tem nam lahko nekaj povejo podatki iz znanstvenih raziskav. 

Raziskava, objavljena v 90. letih prejšnjega stoletja, in sicer na 150 otrocih, ki so jih spremljali od njihovega 3. do 18. leta, je pokazala sledeče:

Prva skupina znanstvenikov je vsaki dve leti pri teh otrocih preverila duševno zdravje, družinske in socialne odnose ter telesno zdravje. Druga skupina raziskovalcev je pri teh fantih neodvisno od prve skupine raziskovalcev (za njihove izsledke niso vedeli) preverjala morebitno odvisnost od prepovedanih substanc. Prišli so do sledečih ugotovitev, ki so jih strnili v 3 kategorije (skupine otrok):

1) abstinenti, ki se niso zanimali za prepovedane substance in se niso srečali s tem;

2) raziskovalci (explorers) – občasni poskuševalci, ki niso postali redni uporabniki;

3) problematična skupina, ki je spoznala drogo, je navdušena nad njo in jo redno uporablja.

Ta zadnja skupina je večkrat ponovila svojo izkušnjo in vztrajala v njej. Tu gre za veliko stopnjo čustvene vpletenosti v prepovedane substance. Iz strokovnega vidika je spektakularna primerjava teh 18 let starih fantov. Fantje iz te zadnje skupine so imeli že kot otroci težave pri vključevanju (problem socialnih odnosov) – v družini, v šoli, v družbi. Povezava med preteklim življenjem in odvisnostjo pri teh fantih obstaja in je treba to obravnavati povezano.Iz psihičnega vidika je najbolj stabilna oz. zdrava skupina raziskovalcev (explorers). 

Predavatelj deluje tudi na srednji šoli, kjer so se povečini že srečali s prepovedanimi substancami, toda niso postali odvisniki. V njegovi terapevtski skupnosti se posvečajoodvisnim mladostnikom tako, da pogledajo na njihovo življenje, da poslušajo njihovo življenjsko zgodbo.

Zdravljenje traja 2 leti in poteka v 3 korakih:

1) očiščevanje (detoksikacija),

2) delo na posameznikih,

3) priprava oz. ponovno vključevanje v življenje izven skupnosti.

V prvem koraku se odvisna oseba fizično odvaja od prepovedane substance (popolna odpoved), ki traja v skupnosti 6 mesecev. Odpravljanje mentalne zasvojenosti gre po drugi poti in je težja.

Terapevtska skupina nudi varnost, vendar ni zaprta, je podobna bolnici. Skozi pogovor (besedna terapija) se skušajo dotakniti preteklosti teh oseb. Potreben je psiholog, ki postavi varovancu meje in potrebna je psihoterapija, ki odvisno osebo varno pelje skozi žalostne izkušnje. Pogovor poteka v smeri odnosa do drugih, reševanja konfliktov, ne samo v smeri doživljanja njihove notranjosti. Bolečini, žalosti … skušajo dati ime. Te osebe bi se rade soočile s tem svojim notranjim svetom, se ga rešile. To je težka stvar, saj se povečini niso pripravljeni soočiti z mejami, z bolečino. Pri procesu zdravljenja je potrebno veliko potrpežljivosti, včasih privre na dan tudi agresivnost.

Posebnost te skupnosti je, da osebe po končanem zdravljenju (programu) tu ne ostanejo. Cilj je, da si zdravljene osebe pridobijo neke normalne življenjske vzorce in so se sposobnespopasti z življenjem.

Težko je vstopiti (se odločiti) za skupnost in težko je iz nje oditi. Predavatelj citira metaforo: “Mladostniki morajo iti iz bazena v morje, iz morja v odprto morje.” Prehod je nujen. Po dveh letih se ponovno soočajo z družinami, z življenjem. Ves ta čas se veliko dela tudi z družinami.Ideja, da družina pripelje svojega otroka kot v mehanično delavnico (“Tukaj ga imate in zdaj ga popravite”) ne vzdrži. Tudi družina je del zdravljenja. Enkrat mesečno se sestanejo, družina pride k njim. Terapevtska skupnost je tu zato, da se najde pot sporazumevanja. Besedo “krivda” se ne uporablja (saj imajo tudi starši težka življenjska obdobja); govorimo o “nerazumevanju”. 

Zdravljene osebe preživijo vse dni v letu skupaj, delavnike in praznike, kar skupnost povezuje in jo dela močnejšo. 60 % odvisnikov ozdravi, imajo pa tudi povratnike (ob težkih življenjskih preizkušnjah pridejo nazaj).

Terapevtska skupnost Nevihta je stopila tudi v stik s terapevtsko skupnostjo na Kostanjevici (Kapela).

Povzetek vsega je, da ne smemo obsojati, ampak se približati tem ljudem. Pazimo na svoje besede. Pomembno je, da gremo domov z drugačno predstavo o zasvojenosti. To je namreč ena velika tragedija in ni samo problem neurejenih družin, ampak tudi urejenih. Gre za nek demokratičen odnos.

Navzoče predavatelj vabi, naj obiščejo in si ogledajo to terapevtsko skupnost.

Odgovori na nekaj vprašanj:

Terapevtska skupnost je mešana in sestoji iz fantov in deklet. V tej skupnosti so samo italijansko govoreče osebe, saj gre za besedno terapijo. Problem čezmejnega sodelovanja je tudi v administraciji. Sodelovanje se počasi vzpostavlja (Kapela). Pacienti ne prihajajo od daleč, ampak ostanejo v svojem naravnem okolju (3 skupnosti v regiji Furlanija – Julijska krajina). Nekoč so zmotno mislili, da jih je treba premestiti daleč proč od izvornega okolja. Težava nastane, ko se pojavi zaljubljenost. S takim parom ni več možno delati, saj že za običajne ljudi to predstavlja veliko spremembo v čustvovanju.

Zahodni svet beži in išče v prepovedanih substancah rešitev, zato se število mladih pacientov (stari 15 oz. 16 let) povečuje. Ker zahodna družba te substance nekako tolerira, pridejo že zgodaj v stik z njimi. Najstniki so nagnjeni k temu, da radi eksperimentirajo in preizkušajo meje. Bolj pozorni moramo biti na najstnike, ki so tihi in z njimi nimamo problemov. Odrasli bi morali najstnika bolj poslušati, biti ob njem in manj razlagati in svetovati. Najstništvo je odsev otroštva. Kar starši sejejo, se potem pokaže v najstništvu. Trudimo se, da naredimo čim manj napak. Temelji za odvisnost se polagajo že v otroštvu in ne pri 15 letih. Freud pravi, da je biti starš najbolj nemogoč poklic. Starši bi morali svojega otroka opazovati in ne vstopiti v igro, vendar povedati, če je kaj narobe (primer iz nogometa – ostati na klopi).

Po tolikih letih skuša skupnost Nevihta ljudem, družbi približati tragedijo teh oseb. Družba bi se morala  zavzeti in skrbeti zanje, kot skrbi za druge bolnike. V šoli bi morali osveščati. Poudarek je na “biti in reševati skupaj”.

Sv. Janez od Boga (goduje ravno na 8. marec), ki je zavetnik psihičnih bolnikov, je imel tudi sam psihične težave in je ustanovil red, ki se ukvarja s tovrstnimi bolniki.

Zapisnik pripravila: Juljeta Gospodarič