V sredo, 23. novembra, je v dvorani konkatedrale potekalo odprtje fotografske razstave razstave Metoda Zavadlava, hkrati pa okrogla miza ob 40. obletnici posvetitve cerkve Kristusa Odrešenika, na kateri so sodelovali msgr. Gašper Rudolf, gospod Lovrenc Štanta iz Mirna, gospa Lucija Mozetič in gospa Mateja Kvaternik Zupan.
Program je sproščeno povezoval vikar Bogdan Vidmar.
Uvodna točka je pripadla novogoriškemu ženskemu pevskemu zboru Rože pod vodstvom Andreje Rustja. Zapele so latinsko Ave Mario.
Podžupanja Damjana Pavlica je v imenu občine pozdravila goste in vse zbrane, župan Klemen Miklavič pa je poslal svoje opravičilo in pozdrave.
Vikar Vidmar je nato naštel in pozdravil še vse druge goste in povabljene, pa tudi tiste, ki so pred 40 leti sodelovali pri gradnji, a ni mogel stopiti v stik z njimi. To so bili: g. Gorazd Humar, glavni vodja objekta, kot delovodja gradbišča je med drugimi deloval kot zadnji + Dore Čibej. Nadzornik je bil g. Lovrenc Štanta. Direktor izpostave Primorja za Novo Gorico je bil g. Marjan Mamić. G. Drago Kojić, ki živi v Vrtojbi in je bil vodja del in obračuna, se je opravičil zaradi zdravstvenih težav. Le-ta je Vidmarju po telefonu povedal anekdoto glede barvanja križevega pota in velikega kipa Kristusa. Postaje križevega pota so po barvanju obrisali, Kristusa pa še ne. Zmotil jih je g. Gašper, ki je prinesel teran in so pili. Medtem se je barva posušila. Zato je kip Kristusa temnejši od križevega pota.
Križev pot in Kristusa so pripeljali po dežju, tako da se je čreslovina cedila iz lesa po ploščicah. Po tleh so bili celi »zemljevidi«. Čreslovine niso mogli očistiti. Aktivirali so kemike in druge strokovnjake. Nič ni delovalo. Prišla je ena gospa in povedala, da se očisti z mlekom in problem je bil rešen … Povedal je tudi, da so bile težave s stropom, ker je bil lesen. Za izdajo uporabnega dovoljenja so inšpektorji zahtevali, da se pobarva z ognjeno varstveno barvo. Gašper je prinesel neko barvo iz Italije …
Nato je g. Vidmar predstavil kronološko pripravljeno razstavo fotografij, ki sta jo pripravila Radivoj in Simon Zavadlav, avtor fotografij pa je Metod Zavadlav.
G. Lovrenc Štanta je bil nadzornik gradbenih in obrtnih del. Dvakrat tedensko je po službi na SGP prišel v nadzor. Ker je bil nagovorjen, da se za to priložnost spomni kakšne anekdote, je povedal, kako so šli enkrat v nadzor po dežju in se je oder nagnil. Tudi na verige in rdeče pobarvan kovinski križ pred cerkvijo se je spomnil. Rešitev z verigami, ki naj bi odvajale vodo, ni delovala, zato je arhitekt Kvaternik, naknadno naredil načrt za križ. Srednja cev križa je odtok.
Šesterokotne ploščice, nemški proizvod, ki so položene v pritličju po cerkvi (cerkev, veža, hodniki) je izbral arhitekt Kvaternik, ker so zelo kvalitetne izdelave. Ploščice so farani organizirano nosili čez mejo s prepustnicami. Vsak je lahko pripeljal nekaj paketov.
Carinik je enkrat rekel župniku Gašperju: »Ma Gašper, povejte, kdaj bo tega konec!«
G. Bogdan je postavil vprašanje, zakaj je gradilo Primorje, če je večino pomembnih objektov v Novi Gorici gradilo podjetje SGP.
G. Gašper je tu odgovoril, da so bili na Primorju mojstri z betonom. Sicer sta obe firmi hoteli imeti posel, a so izbrali Primorje. Takrat je bil na Primorju tehnični direktor g. Peter Glavan, brat novomeškega škofa Andreja Glavana, ki je živel v Novi Gorici in je pokopan na Sveti Gori.
G. Štanta je povedal, kako ga je g. Gašper prosil, da bi sprejel vlogo nadzornika. Poznala sta se iz Mirna, kjer je bil g. Gašper prej župnik. Čutil se je sposobnega za to nalogo, a je bil zaposlen na SGP in se je bal, da bi se zameril na podjetju, kjer je bil zaposlen. Zato je prosil za dovoljenje. Dovolili so mu. Svoje delo je opravljal po najboljših močeh.
G. Gašper se je spomnil pomembnega posredovanja g. Štante glede nosilca tramov na koru. Brez tega posredovanja bi šlo zelo narobe.
G. Vidmar je spomnil, kako je bila leta 1947 ustanovljena apostolska administratura za goriški del škofije, leta 1976 pa kupljena hiša na Partizanski 46 in 3. 6. 1976 je bila ustanovljena župnija Svetega Odrešenika. Po posredovanju škofa Jenkaso jo preimenovali v Kristusa Odrešenika. G. Gašper je poudaril, da je oblast brez vsakih težav sprejela ime Kristusa Odrešenika.
G. Vidmar je nato poudaril pomen takratnega škofa g. Janeza Jenka in goriškega nadškofa Pietra Cocolina, ki je duhovnike spodbujal, da se učijo slovensko in gledal preko meje. Govoril je italijansko, slovensko in furlansko. Pogosto je prihajal na obisk čez mejo v Slovenijo – Jugoslavijo. Ena izmed fotografij na razstavi priča o njegovi prisotnosti na sestanku na občini.
Msgr. Gašper je poudaril, da je bil Cocolin sošolec slovenskih duhovnikov v goriškem semenišču. Bil je tudi dober znanec nuncija v Bonnu, ki je dal zelo pomemben prispevek pri gradnji novogoriške cerkve.
G. Gašper se je spomnil tudi na pomembno vlogo g. Borisa Kretiča, ki je bil tajnik škofa Janeza Jenka. Cena za nakup gradbene parcele je bila astronomska. Škof Janez Jenko je rekel, da ni denarja, da ne bo šlo, da bi odložili. Boris ga je odločno opogumil: »Zdaj je treba!«
G. Vidmar je še vprašal, kako je bilo na sestankih na občini. G. Gašper je povedal, da so komunisti vodili kot nezmotljivi, a škof Cocolin je bil prebrisan, in je vedno vprašal, če lahko to vidi. Kje naj bi bila parcela? Trdil je, da mora biti cerkev dostopna in je prišel pogledat. Teren je bil blaten, a je vzel to s pogojem, da se uredi infrastruktura.
Ga. Lucija Mozetič je bila takrat vodja ekspoziture na Jugobanki. G. Vidmar ji je postavil vprašanje: Kako je g. Gašper dobil kredit za cerkev?
Povedala je, kako je leta 1980 prišel v poslovalnico mlad gospod in po pogovoru vprašal, če bi njihova banka dala njemu kredit za cerkev. Ker se ji je zdel to dober posel, je šla v Ljubljano vprašat. Posel se jim ni zdel slab, saj ima cerkev denar. V Ljubljani je na skupnem sestanku predstavila g. Gašperja kot »tovariš gospod župnik«. Pozneje je izvedela, da je g. Gašper prišel k njej na banko, ker so mu povedali, da šefica ni v partiji.
Ves posel banke je temeljil na zaupanju in če je kdo kaj vprašal, nihče ni za nič vedel. Cela škofija je bila garant za kredit z vsem svojim premoženjem. V dveh ali treh letih je bil kredit za novo cerkev odplačan.
Na blagoslov temeljnega kamna so bili povabljeni tudi bančniki. Vabljeni so bili tudi na posvetitev cerkve, a so dobili prepoved. Tako gospa Lucija ni bila na posvetitvi cerkve.
G. Gašper je dodal, da so bile obresti za odplačevanje kredita, ki je znašal 64.000.000 DIN, zelo visoke – 11 %. Nadškof Šuštar je ob posvetitvi za odplačilo kredita, ki je bil velik zalogaj, prinesel 70.000 švicarskih frankov.
Celotna gradnja cerkve je znašala 2.200.000 nemških mark. Finančna sredstva za gradnjo so prihajala iz različnih koncev in krajev. Prvi denar za cerkev je prišel od prodaje malega semenišča v Gorici (800 milijonov lir). Polovico denarja je dobila Škofija Koper. Škof Janez Jenko je ta denar namenil za gradnjo cerkve v Novi Gorici. Največ je prispevala nemška škofovska konferenca (900.000 DEM). Denar je prihajal tudi od dobrotnikov iz Kanade in Švice, ki sta jih nagovorila dr. Janez Jenko in dr. Alojzij Šuštar. Bili so še drugi dobrotniki. Župnijsko občestvo je zbralo okoli 9 % potrebnih sredstev.
Ga. Mateja Kvaternik Zupan je hči pokojnega arhitekta Franca Kvaternika in tudi sama arhitektka. Je inšpektorica za nepremično kulturno dediščino na Inšpektoratu RS za kulturo in medije pri Ministrstvu za kulturo.
Leta 1978 so na podlagi natečaja, kateremu so predsedovali dekan Srečko Šuligoj, duhovnik, in prof. France Kralj ter duhovnik Gašper Rudolf, med dvanajstimi prispelimi predlogi izbrali načrt, za katerega pa se je izkazalo, da je kopija neke cerkve v okolici Padove, zato so se odločili za drugo uvrščeni predlog arhitekta Franceta Kvaternika (1933-2018). Msgr. Gašper je povedal, da je k izbiri Kvaternikovega načrta pripomogel tudi ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič (+1991).
Ga. Mateja je povedala, da je bila ob posvetitvi stara 17 let. Spominja se, kako so otroci radi šli z očetom v Novo Gorico, saj so tako lahko šli v Italijo po nakupih. Za očeta je bila to prva gradnja cerkve. Kasneje, leta 1986, je gradil cerkev na Škofljici, kjer je bil župnik njegov brat Peter Kvaternik, nato v Kidričevem in Libojah … Ga. Mateja je z njim sodelovala pri gradnji v Žužemberku in v Grahovem. Naredil je tudi načrt za ureditev liturgičnega prostora pred cerkvijo v Međugorju.
Pri načrtovanju cerkva je oče upošteval navodila 2. vatikanskega koncila: oltar obrnjen proti ljudstvu, centralni prostor, ki poudarja občestvo, ki se zbira ob oltarju.
G. Vidmar jo je še vprašal, zakaj novogoriške konkatedrale leta 2022 ni na zemljevidu kulturnih spomenikov, kjer so npr. tudi majhne vaške kapelice, borčevski spomeniki. Konkatedrala je bila kot nepremična kulturna dediščina vpisana v Register NKD že 9. maja 2014. Zakaj ji je bil ta status 7. 7. 2022 spremenjen? Ga. Mateja je obljubila, da se bo glede tega pozanimala. To jo zanima ne le kot inšpektorko, ampak tudi zato, ker je cerkev Kristusa Odrešenika avtorsko delo njenega očeta.
Večer je zaključil novogoriški ŽPZ Rože s Terčeljevo domoljubno pesmijo Vipavska.
Sledila je pogostitev in živahen klepet v kletnih prostorih konkatedrale.
