V ponedeljek, 10. novembra, je gospod Saša Quinzi, kustos Pokrajinskih muzejev v Gorici, v dvorani konkatedrale predaval o umetnosti Toneta Kralja na Primorskem.
Poudaril je, da je nam, Primorcem, domač. Imamo ga v marsikateri cerkvi. Škoda, da cerkve zaklepamo, saj so kot galerije.
Rodil se je leta 1900 v Dobrepolju in je prvi umetniški poduk dobil doma. Namenjen je bila za duhovnika in v tem je žar njegove umetnosti. Bil je polnokrvni umetnik. Izhajal je iz uvoda v Janezov evangelij. Boga se ne da upodobiti, v krščanstvu pa se ga lahko, ker se je utelesil.
Kralj je jemal iz dunajske secesije (ekspresionizem – čustva se kažejo v telesih in linijah). Prvo tako delo je Nasmeh (1921).
Slika Moj oče iz leta 1929 kaže novo stvarnost. Pusti travmatske kontraste, lik očeta rezbarja je plastičen, v ozadju Dobrepolje, na desni je naslikal sebe pri delu. Navezuje se na tradicijo italijanske renesanse. Glavni vir navdiha mu je bil kmečko življenje, robatost.
Leta 1920 sta z bratom v Dobrepolju ponudila župniku osnutke za poslikavo cerkve, a jih je nadškofija zavrnila. Nato je leta 1921 na Premu naslikal stenske slike. Tamkajšnji župnik Žgajnar je bil Dolenjec. Na Cresu je njegova slika Leopolda Mandića.
V Volčah in na Mostu na Soči je delal 1927, zaključil je leta 1965 v Dornberku – to je nekako doba njegovega delovanja na Primorskem – skoraj 40 let. Pobudniki in njegovi naročniki so bili Krščanska socialna organizacija z Engelbertom Besednjakom in Zbor svečenikov svetega Pavla (Gorica – Trst – Reka). Oni so zagotavljali sredstva in Kralj je od tega živel. Navadni duhovniki so mu odpirali vrata. Ko je deloval v okolici Gorice, je prenočeval pri družini Bratuž-Šorli.
V Volčah je ob Srcu Jezusovemu upodobil reveže, ponižane, enako na Mostu pri svetem Valentinu. France Bevk je kot odziv na negativno kritiko nadškofa Sedeja, pohvalil upodabljanje trpečih.
Leta 1931 je deloval na Katinari. Uprl se je fašizmu: ko je utihnila beseda, so spregovorile slike. Začel se je narodno obrambni element, ki ga na Katinari še ni.
Cerkev svetega Martina v Hrenovicah, leta 1942-1943 – višek zatiranja slovenstva. Tu se vidi znake, barve, simbole. V Lokvi pri Divači je slikal 1942-1943 (hudič je D’Annunzio, na vozu beži škof Bonomo). Na Svetih Višarjah je deloval 1930, v Soči 1944. V Vrtojbi je slikal leta 1957, v Štandrežu med letoma 1963-1964. Zanimivo je, da tam ni na stenah svetega Andreja.
Kjer je danes v Ljubljani Waldorfska šola, so pod ometom nekdanje kapele našli njegove poslikave, podobne tistim v cerkvi v Soči.
