Na prvo soboto, 5. aprila, smo imeli že peto mašo za rakave bolnike, ko smo ob koncu vsi lahko prejeli blagoslov z relikvijami p. Leopolda Mandića.
Pred blagoslovom pa je g. župnik povabil gospoda Walterja Grudino, da spregovori kar z ambona o pomenu razstave, saj je veroučilnica premajhna za vse zbrane.
Walter je povedal, da je njegova zlata polovica Paola že pet let in pol v nebesih. Je skoraj neznana avtorica, a njena dela najdemo v knjigah v več jezikih. Ta razstava ni za to, da bi prikazali, kako je bila pridna in uspešna, ampak da bi si ogledali umetnino njenega življenja. Ona je to želela, a ker je bila šibka, je hotela, da mož to nadaljuje, tudi po njeni smrti. Pri nas gostimo manjši del razstave. To so akvareli, prepojeni z razredčenimi solzami, ne bolečine, a ganjenosti nad Božjim načrtom. Devet let se je borila z rakom, zadnja leta kot odrešena seba, in je v hvaležnosti hotela Bogu povrniti za vse. Hotela je ilustrirati za otroke in Boga. To je hvalnica in zahvala Bogu. Bila je hvaležna, za kar je prejela. Bila je pripravljena na boj z rakom. Ko je izvedela za bolezen, je vzela listek in napisala nanj misel: To je dragocen čas. Imela je vse jasno v sebi, domače je pripravljala na prehod z občutkom, da je odrešenje veliko več kot ozdravljenje.
To je potujoča razstava in Paola je bila romarka upanja. Naj prinese veliko zaupanja v Boga tudi nam in vsem, ki jim bomo o njej govorili.
Oba sta imela ranjeno otroštvo, zato je želela risati za otroke, za Boga, ki jo je rešil. Zaključil je s prispodobo, da je vse to delo kot zrnce peska, ki zaide v školjko, kar boli, a zrnce se preoblikuje dan za dnem in se spremeni v biser.
