V sredo, 26. februarja, smo na pogovornem večeru v dvorani konkatedrale gostili profesorja doktorja Jožefa Muhoviča, akademskega slikarja, člana SAZU, ki je bil v letih 2020-2024 predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada. Večer je organiziral Zavod 1539, nosil pa je naslov Kultura in umetnost v svetoletnem času.
Po uvodnem pozdravu župnika Milana Preglja in kratki predstavitvi gosta Jožefa Muhoviča, je Nataša Konc Lorenzutti, ki je povezovala pogovorni večer, citirala odlomek o cvetu iz zadnjega gostovega nagovora. Nato je g. Muhovič sam povzel besedo in nas nagovoril. Tu je nekaj zbranih misli:
Svetoletni čas je naš čas, je čas našega življenja. Se zavedamo pomena tega leta? V krščanstvu je to bilo leto odpuščanja po 3. Mojzesovi knjigi. V katoliškem svetu gre za spreobrnjenje, za leto pokore in spovedi, leto samorefleksije, spraševanja vesti, brez česar vse iz 3. Mojzesove knjige nima smisla. Ne da se vsega samo zradirati.
Kako je s kulturo in umetnostjo v našem življenju?
Novembra 2024 so na dražbi v New Yorku prodali Cattelanovo instalacijo iz leta 2019, Comedian, za 6,2 milijona dolarjev. Šlo je za banano, prilepljeno s sivim lepilnim trakom na zid. Tu ni šlo za vrednote, ampak za provokacijo, ekstravaganco, visoko ceno … Ampak ta banana je umetniški uspeh. Poraja pa se vprašanje kaj ljudje danes v umetnosti cenimo. Po Cattelanu ne cenimo več čarobnosti in odličnosti proizvodov, ampak le božje – kot je Bog proizvedel. Italijanski filozof Galimberti pravi, da je naša družba v zatonu, ker se ekonomija vrti okoli vrednote denarja. Umetnost je umetnost samo, če uspe na finančnem trgu. O tej banani se govori samo, ker je bila drago prodana in jo je nato kupec pojedel.
Družba/kultura, ki stoji na eni sami vrednoti, ne stoji dolgo pokonci. Kaj nam to pove? Govori o času, v katerem živimo. Človek noče služiti nikomur. Hoče, da velja, kar človek trdi. Da je avtonomen (=sam sebi postavlja zakone), nikomur nič dolžan. Heraklit je nekoč rekel: ”Poiskal sem sebe”. Kdor išče sebe, najde stvari, ki so mu všeč ali niso, a medtem vse prizna. Sedanji človek izpostavi samo kar mu paše, ostalo izključi, zradira, mora z najdenim manipulirati, zato ni svoboden. Zato si je moral evropski človek izmisliti več ideologij, ki so morale izključiti krščanstvo. Nihče ne ve, kje je meja med umetniško pomembnim in nepomembnim. Cattelan to preizkuša tam, kjer se umetnost neumetniškemu približa: banana postane umetnost.
Nova bolezen je progresizem. Paziti se je treba šarlatanov. Ne smemo nasedati temu, kar nam ponujajo kot umetnost. Nonšalanten odnos do umetnosti in njenih standardov. Vse večja popustljivost in vse za spektakel. Ne protestiramo predlaganemu. Ne spoštujemo tradicije. Umetnost je privilegij, visok duhovni nadstandard, na kar smo pozabili. Nonšalanten odnos pusti posledice. Ni vseeno, na kaj se družba sklicuje ali ob čem se navdihuje. »To si, kar ješ,« je včasih veljalo.
Naša družba ni več racionalna, ampak na racionalen način zganja racionalnost. Nonšalanten odnos pomeni, da nismo zahtevni, imamo neambiciozna pričakovanja (npr. zmečkan papir sredi dvorane – nam rečejo, da je umetnost, namesto zmečkan papir, kot bi rekel otrok v pravljici Cesarjeva nova oblačila)
Kaj pa je arhetipično? – Kar najde kontakt z nami in nadnaravnim. Primer Antigona (zgodba iz Stare Grčije, ko hoče sestra pokopati brata, ki je padel na nasprotni strani). Sofoklej ni vedel, da bo čez 2.500 let problem pokopati ljudi z nasprotne strani. Smole je napisal Antigono za Slovence.
Razlika med tipičnim (kar smo navajeni) in atipičnim (drugačnim). Na ravni kulturne politike je nonšalantna politizacija. Vsak kulturnik ni umetnik. Umetnost je del kulture, a vsa kultura ni del umetnosti.
Kultura se ne začne na Ministrstvu za kulturo. COLERE pomeni gojiti. Kulturalizacija umetnosti – pristaši pravijo, da je umetniški dosežek dosegljiv z zmernim vložkom energije (npr. zmečkan papir). Naloga artistične demokracije je, da z odlaganjem napora na kasneje, niža tempo in standard.
Če umetniki živijo od rezultatov svojega dela, je v redu. Ni problem v množici kulturnikov, ampak v zahtevah kulture. Zgodba spominja na basen o lisici in ježu. Prešernovi nagrajenci so nagrajenci za umetnost in ne kulturo. Največji problem kulturne politiki v Sloveniji ni denar, ampak razločevanje, vrednotenje, lucidnost. Ministrstvo bi moralo skrbeti za to, imeti ljudi z visoko sposobnostjo in integriteto.
Nato je odgovoril na nekaj vprašanj gospe Konc Lorenzutti.
Vi prepoznate arhetipičnost? Kaj je za vas umetniško ganotje?
Iz Cattalanove banane bi se teologi lahko veliko naučili, umetnikom ne pomeni veliko. Kaj zares cenimo? V izvornem smislu je banana velik čudež narave, saj je ne znamo narediti. Nobena umetnina ni nastala kot umetnina. Najprej je bila delo umetnika.
Perenialna dela – perenis= večen. Mi ne verjamemo v večnost, a bistvo umetnin je, da so za trajnost, ne za minljivost. Umetnost je stava na trajnost, umetniki imajo možnost, da izgubijo. Le nekaterim uspe. Če bi imeli maso umetnin, jih ne bi znali ceniti. Beethoven je samo eden. To ni danes nič zastarelega. Tako so dobili Bachova dela (note na podstrešju pri Mendelssohnovem mesarju). V knjigi Zaton zahoda piše, da bodo morda nekoč Mozartova in Rembrandtova dela brez vrednosti, ker ne bo več nobenega ušesa in očesa, ki bi to cenila. Umetnost izpred 400 let govori nam. To je arhetipično.
Umetnost je diamantna konica kulture. Zaradi kulturne politike je sovražnost ljudi do kulturnikov.
Ni izjema, ampak pravilo, da v času, ko umetnine nastajajo, niso priznane, ker prehitevajo čas. Impresionisti so danes veliki umetniki. Takrat so veljali za packarje, mazače. Zasmehovali so jih, danes so umetniški svetniki. Diamantna konica kulture je sposobnost trajanja in nenehne aktualnosti. Antigona in Mozart govorita nam.
Po letu 1945 v naši kulturi … Stoječe ovacije za Smoletovo Antigono, ker je niso razumeli. Umetniki ste pomagali demokratizirati družbo. Kaj menite o tem?
Revolucionarji so trdili: Nov svet gradimo. In umetniki so se jim pridružili. A politična avantgarda ni želela avantgardne umetnosti (v Rusiji so deportirali avantgardne umetnike), partijska naprednost pa je bila bolj nazadnjaška kot napredna. Plakat za štafeto je bil kopija nacistične slike. Fantje so to vse kopirali le zastavo so zamenjali, bakla je bila maketa Plečnikovega parlamenta. Potem je en oficir ugotovil ponaredek. Problem je bil, ker sta bila oba totalitarizma totalno kompatibilna.
V Ukrajini vsi umetniki aktivirani, ker gre zares. Blefa imamo dovolj.
Zaresnost in nezaresnost … Zaresnost je umetna in je ne moreš proizvesti. Lahko simuliramo zaresnost, a ljudje to občutijo. Kot pes, tudi še tako nevaren, se umakne, če vidi, da se ne bojiš.
Kaj menite o sodobnosti?
Sočasnost … contemporaneo. Sodobnost je boljša od zastarelega, a sodobnost ne zna dobro opazit dobrih stvari. Umetniki imajo dobre senzorje, ki znajo slutit naprej. Oni to zaznajo, a ne vsi.
Če si napreden, si fajn, če nisi, si konservativen, zato smo mi tu v kleti, v zaklonišču. Zakaj ta oznaka tako osovražena?
To zaklonišče ne služi namenu, v Ukrajini je drugače. Namera ljudi je, da ne najdemo pravih odgovorov za svoje stanje. Kakšno nam kaže današnja umetnost? Kaj nam govori? O čem? Koordinate duha časa, v katerem poganjajo ti cvetovi? Kam gremo? Kam vse gre?
Na plan prihaja iracionalnost. V umetnosti si nezmernost daje duška. Ne moremo si postavljati razumnih meja. To spominja na Sveto Pismo … Hinavci … Zakaj ne znate presojati znamenj časa? … Umetnost kaže, kako mi sami ne moremo ven iz transcendenc slave, hedonizma, denarja. Če nimamo višjih vrednot, ne moremo ven, ker se umu zvrti od česa višjega. Umetnost govori o nas. Sveto leto brez spovedi ne obljublja sprememb.
Religija in umetnost. Religija je ideal, umetnost pa mera tistih, ki ustvarjajo.
Religija v resnici pomeni nekaj presežnega. Pove nam skrajne meje naše eksistence. Po Chestertonu: Krščanstvo je izumilo metodo, da mora duša čez prelomnico in se ne zlomi. Religija, vera – razmišlja meje do skrajnih možnih konsekvenc. Od časnega k večnemu. Umetnost ni bila rojena kot ideal, je pa lahko forma ideala. Umetnine merijo pomembnost ideala.
Primer cerkvic v Savinjski dolini. Ni bilo znanja, materiala. Te cerkve so mere prisotnosti ideala, od vsepovsod so jih videli. Nam zdaj ne pomenijo nič. Niti obnavljamo jih ne, pa imamo možnost, znanje, ker to ni več naš ideal.
Na koncu sta se novogoriški podžupan Anton Harej in novogoriški vikar Bogdan Vidmar v imenu Zavoda 1539 zahvalila za ta večer. G. Bogdan je poudaril akademsko izvrstnost predavanja in živahno vodenje pogovora. Vse je strnil v 3 misli: Pred sabo imamo kruto resničnost financiranja. Drugo: filozofske osnove: Mislim, torej sem, da mora biti kot jaz mislim, so zgrešene. In še, da smo mi poklicani, da kritično razmišljamo in iščemo večno, oznanjamo evangelij in molimo tudi za umetnike. Zaključili smo torej z molitvijo.
Zapisala Kristina Škibin
