Na svečnico smo v konkatedrali v Novi Gorici pri Kristusu Odrešeniku poleg praznika slovesno praznovali tudi obisk novega koprskega škofa, dan po njegovi umestitvi v Kopru. Ko je prestopil sveta vrata, se je najprej odpravil v cerkev pred Najsvetejše in jaslice, nato pa je pozdravljal vernike, ki so mu navdušeno izrekali dobrodošlico.
Na začetku svete maše je novogoriški župnik Milan Pregelj v imenu župnije Kristusa Odrešenika in zbranih vernikov z vseh strani severnega dela škofije pozdravil novega koprskega škofa Petra, nato pa se je škof zahvalil za lep sprejem, pozdravil navzočih deset duhovnikov somašnikov po imenu, tudi tajnika Blaža, ki jutri goduje. Pozdravil je tudi predstavnike iz sosednje Gorice.
Med homilijo je povedal, da kot romar upanja prihaja od daleč, iz Murske Sobote, kjer je bil škof 15 let. Prihaja v našo deželo, ki jo je poznal le bežno, priznal pa je, da je težko nastopiti tako službo za velikimi škofi kot so bili njegovi predhodniki Jenko, Pirih in Bizjak. Vsem trem škofom je iz srca hvaležen. Zahvalil se je zbranim vernikom za molitve za novega škofa, ki smo ga toliko časa čakali. Ni pričakoval tega imenovanja. Mislil je, da bo ob umestitvi novega škofa sedel med drugimi škofi, opazoval dogajanje in nato čestital novemu škofu, mu obljubil molitev in šel zvečer domov. A zgodilo se je drugače. Priznal je, da je moral ob imenovanju okrepiti vso svojo vero, da je pristal. Ve, da Jezus pozna vse njegove krhkosti in slabosti, in upa, da jih pozna tudi papež. »Biti vsem vse, enkrat na začetku Cerkve, drugič zadnji. Prebijanje z enega konca na drugi konec te včasih zaustavi na sredini in potem te odnese enkrat na levo, drugič na desno in ko prideš tja, kamor bi moral biti, je že vse zamujeno. Nekateri od škofa pričakujejo celo čudeže, teh pa ni od nikoder. Pred leti mi je priznan duhovni voditelj dejal: »Imaš srečo, da je na tvoji strani nebeška Mati Marija. Brez nje ne bi šlo. Ne bi zmogel.« Res mi Marija ves čas ljubeče rahlja pas preizkušenj in me podpira na krajih, kamor ne bi rad šel. Moja duhovnost je doma v salezijanski družini, sem namreč salezijanec po izvornem poklicu in tam brez Marije Pomočnice in svetega Janeza Boska ne gre. Po posvečenju in službi sem škof, po duši pa salezijanec.« … Jezus nas opogumlja: Jaz sem luč sveta, hodi za menoj, ne bodi v temi.
Ob koncu pridige nam je razodel nekaj osebnega: da danes mineva pet let, odkar je umrl njegov oče Jože. Spomnil se je očetovih zadnjih ur v bolnišnici, ko mu je podelil poslednje zakramente. Od takrat s v težkih odločitvah vedno vpraša, kako bi ravnal njegov oče. Tudi zaradi spomina na očeta je želel biti umeščen 1. februarja in nato priti 2. v Novo Gorico, kar je papež uslišal. Omenil je mamo, ki ga spremlja z molitvijo in je vdana Mariji Pomočnici, in ki je srečna, če so drugi srečni. »Oče in mama sta me vedno zaznamovala s križem na čelo, ko sem odhajal z doma. Mama je to storila tudi sedaj ob mojem odhodu v Koper. … Glejte, zelo veliko vere je treba, da v dojenčku vidiš Stvarnika in Odrešenika. In Marija je to vero zmogla. … V templju sta se srečala starost in otroštvo. Simeon in Ana imata za seboj življenjsko kilometrino, imata modrost. Vidita to, česar drugi niso videli. V otročičku sta tudi onadva videla svojega Boga. To je njuna izpolnitev sanj in pričakovanj. Zato sta to vesela starčka. … Tega srečanja nista zadržala zase, ampak sta o njem pripovedovala tudi drugim in sta postala misijonarska pričevalca. Sveto leto, ki ga obhajamo, je čudoviti čas Jezusovega klica, da skupaj gremo na pot kot romarji upanja. Sedanji svet je izpraznjen. Veliko je grozot po svetu. Upanje stoji na trhlih tleh. Ne vemo, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan. … A naše zemeljsko življenje bo prešlo v večno življenje. Jezus nam je pripravil prostor v nebesih in v tem je naše upanje. In če nam je pripravil ta čudoviti prostor, bo tudi poskrbel za pomoč. … To sveto leto pomeni naše skupno romanje proti nebesom. Nihče naj ne bi bil sam. V nebesa je nemogoče priti sam. Nebesa so skupnost zveličanih, ki delajo vse skupaj za nebesa.«
Med darovanjem so predstavniki goriške, šempetrske in vipavske dekanije prinesli na oltar simbolične darove. Med sveto mašo so mogočno prepevali pevci z obeh novogoriških in okoliških korov pod vodstvom Irene Stubelj Marinič in ob spremljavi Uroša Ceja. V zvoniku so pritrkovali novogoriški, solkanski in zamejski pritrkovalci, domače gospodinje pa so se zopet izkazale s pecivom.
Novi koprski škof Peter se je ob koncu vsem zahvalil za vesel sprejem in obljubil molitveni spomin na nas v molitvi rožnega venca ter prosil, da molimo zanj.
Kristina Škibin




