V nedeljo 19. januarja smo se v dvorani konkatedrale Kristusa Odrešenika v Novi Gorici srečali člani molitvenih občestev Katoliške karizmatične prenove škofije Koper in z italijanske strani člani molitvenih občestev Rinnovamento nello Spirito Santo Friuli Venezia Giulia pod geslom »Sveti Duh most med ljudmi« – »Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč sodržavljani svetih in domačini pri Bogu« (Ef 2,19). Srečanja se nas je udeležilo približno 100 članov. Na začetku srečanja je vse navzoče v obeh jezikih pozdravil domači župnik Milan Pregelj. Nato je slavilna glasbena skupina pod vodstvom župnika iz Šempetra Saša Mugerlija nadaljevala srečanje s slavljenjem. Glasbeniki so bili iz obeh strani meje in to prvič skupaj, brez predhodnih vaj, vendar je slavljenje potekalo kot bi igrali skupaj že več let. Slavili smo vsak v svojem jeziku, pesmi smo prepevali tako, da smo peli prvo kitico slovensko, nato drugo italijansko, refren pa vsak v svojem jeziku. Sveti Duh je vse to združil v lepo harmonijo. Nato je župnik iz župnij Kamnje, Črniče in Dobravlje, Miro Marinič, izpostavil Najsvetejše, kjer smo prav tako vsak v svojem jeziku slavili Jezusa in na vrhuncu izlili v molitev z darom jezikov.
Sledila je kateheza ob branju odlomka iz pisma apostola Pavla Efežanom 2,12-22, ki jo je imel gospod Miro, v italijanščino pa je prevajal gospod Sašo. Bistveni poudarki iz kateheze: to je velika in močna spodbuda o Božji milosti, odrešenju in edinosti. Sveti Pavel nas vabi k razmisleku: prvič – kdo smo in kaj smo brez Boga? Drugič – kaj je vse Bog storil zame? Tretjič – kako sedaj kot kristjan delujem v družini in v Cerkvi? Sveti Pavel pravi, da smo bili mrtvi zaradi svojih prestopkov in grehov. Izpostavljen je primer izgubljenega sina. Ko je popolnoma vse zapravil, je šel vase in se vprašal: kdo sem oz. kaj sem brez Boga? Takrat je spoznal, da je Bog veliko naredil zanj, zato se je vrnil v njegov objem. Vprašanje za nas: kdaj sem jaz spoznal Kristusa oziroma njegov dotik. V daljni deželi človek živi vrednote tega sveta pod vplivom tudi hudega duha in osebnih strasti. In kakor je izgubljeni sin spoznal, da ne more živeti brez Boga, da tudi mi potrebujemo odrešenika Jezusa Kristusa. Zato potrebujemo krstno milost. To je zelo pomembno, da se zavedamo datuma svojega krsta, ko smo vstopili v Cerkev in postali božji otroci. Ko je bil Jezus krščen, je bilo slišati iz nebes: ti si moj ljubljeni sin, iste besede so bile dane tudi nam na dan krsta. Prav je, da se zahvaljujemo tudi staršem in duhovniku za krst. Tisti dan se je zgodil velik Božji čudež v našem življenju. Sveti Pavel nam tudi govori, da Bog, ki je bogat v svojem usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni in s katero nas je vzljubil in skupaj s Kristusom oživil. Podoba izgubljenega sina in podoba našega življenja se pokaže v tem besedilu: Bog nas zelo ljubi. Zato Božja milost ni zaradi nas oziroma naših del, ampak zaradi Boga, ki nas je vzljubil. Pomembno je, da ne sedimo v udobnem fotelju, ampak da v Svetem Duhu delujemo v svoji Cerkvi oziroma župniji. Sv. Pavel pravi, da smo njegova stvaritev v Jezusu Kristusu, ustvarjeni za dobra dela. Tu bi izpostavili svetnike, ki so izkusili moč Božje ljubezni. Sv. Avguština je Božja milost popolnoma spremenila na priprošnjo matere Monike in milosti svetega krsta. Zato je izjavil: pozno sem te vzljubil, lepota tako stara in tako nova, ti si bil z menoj, jaz pa nisem bil s teboj. Še en dokaz, da je Bog vedno z nami. Sv. Avguštin je spoznal, kako ga Bog ljubi in spreminja njegovo življenje, zaradi milosti svetega krsta. Tudi sv. Terezija Deteta Jezusa je izkazovala in videla Božjo ljubezen: vse je milost. Iz tega povedanega lahko vsak izmed nas odgovori na prej zastavljena vprašanja – kdo je Bog, kako deluje in kdaj smo prejeli to milost. Apostol Pavel nam razlaga kakšne spremembe prinaša Kristus v naše življenje. Oddaljeni od Boga brez upanja smo tujci v obljubljeni deželi. Kristus je porušil zidove, prinaša mir, s svojo krvjo nas je približal, zato nismo več tujci in priseljenci, ampak Božji domačini. Kristus je s svojo smrtjo na križu odpravil sovraštvo in nas združil vse ljudi v eno družino. Torej tudi mejo med Slovenijo in Italijo. Sv. Frančišek Asiški, ki je bil prinašalec miru, je šel k sultanu, da bo odpravil sovraštvo in prinesel mir in ves čas je ponavljal: Gospod naredi me za orodje svojega miru. To je odsev na besedo apostola Pavla, ki smo jo danes slišali. Tudi sv. papež Janez Pavel II je ves čas ponavljal naj odprimo vrata Kristusu. Mi smo tisti, ki lahko prinašamo upanje, pomagamo ozdravljati rane in združevati razdeljeni svet. Papež Frančišek je ob odprtju svetih vrat dejal, da hoditi skozi sveta vrata pomeni odkriti globino Očetovega usmiljenja, ki sprejema vse in gre vsakemu naproti. To je pot odpuščanja, upanja in novega začetka. Zato smo vstopili v sveto leto s čudovitim geslom: romarji upanja, kjer bomo vsi skupaj s Kristusom gradili mostove sprave, prinašali luč Kristusa tistim, ki tavajo v temi. Tudi mi v Kristusovem imenu odpiramo vrata svojih src svojim bližnjim. Oba papeža, Frančišek in Janez Pavel II. neprestano ponavljata: ne bojte se, pojdite naprej, Kristus hodi vedno pred nami, vedno odpira nova vrata. Vedno nas kliče, da ljubimo bolj, služimo več in upamo močneje. V današnjem drugem berilu pri sveti maši je bilo govora o duhovnih darovih – darovih, ki smo jih prejeli pri svetem krstu.
Sledila je molitev nad posamezniki z blagoslovom Najsvetejšega, da bi bili prinašalci te Božje ljubezni za vse tiste, ki te milosti in tega spoznanja še nimajo.
To srečanje je bilo prvo izmed šestih srečanj v letošnjem letu. Naslednje srečanje bo 29. marca 2025 v katedrali v Gorici v Italiji.
Srečanje smo zaključili ob prisrčnem druženju ob prigrizku in toplem čaju.
Zapisal Jordan Mikulin
Fotografije Simona G. Kosmač

