V sredo, 11. decembra, se je napolnila dvorana konkatedrale Kristusa Odrešenika v hvaležen spomin na g. Gašperja Rudolfa, prvega novogoriškega župnika, ki se je s tega sveta poslovil konec julija 2024.
Po uvodnih besedah Renata Podbersiča ml., je župnik Milan Pregelj prebral evangeljski odlomek, o katerem je pred devetnajstimi leti pridigal g. Gašper na ta dan, ko je bila nedelja, o glasu vpijočega v puščavi. Nato je Valentina Ščuka prebrala del pridige g. Gašperja na ta odlomek in o adventnem času, ki je razpoloženje našega življenja, je glas naše notranjosti. Sledila je predstavitev gostov: Jože Možina, sorodnik, nečak, ki mu je bil g. Gašper boter, večkrat sta se srečala, bila v stikih, Andrej Perne, ki je v tistih časih ob njem doživljal svoje otroštvo in mladost, Tomaž Torkar, ki je z g. Gašperjem oral ledino psihosocialnih vprašanj, Marko Rijavec, ki je bil edini kaplan, ki je smel g. Gašperja tikat, in Valentina Ščuka, ki je zbrala pridige g. Gašperja v knjigi in ob njem spoznavala Cerkev.
G. župnik je povabil je Jožeta Možino, da predstavi ozadje, okolje, v katerem je g. Gašper zrasel in postal takšen kot je bil.
Jože Možina je povedal, da je bil rojen v posebni družini v Lomeh v Črnem Vrhu. Bili so močna kmetija pred vojno, italijanska država jih je imela za vzor. Bil je drugi otrok za Marto, bil je nekaj posebnega, kazal prebliske duhovništva, maševal, ko staršev ni bilo doma, kregal pevke – svoje sestre. Učiteljica je rotila starše, da ga dajo v šole. Z enajstimi leti je šel od hiše. Dokončna odločitev za duhovništvo je padla na Sveti Gori na romanju z družino. Družina je doživela preizkušnje – oče je bil izdan in obsojen na 5 let konfinacije. Pogorela je štala. Kmetija na samem, mnogi prihajali k njim, tudi Janko Premrl Vojko. Po njegovi likvidaciji so se pričela grozodejstva: ubili so 3 dekleta, partizani so ropali; g. Gašper je bil v semenišču. Leta 1941 je pel novo mašo, leta 1944 je šla družina po opozorilu v begunstvo v Hotedrščico, ker so jih hoteli pobiti. Nova maša je bila velik dogodek. Nato je šel za kaplana v Tolmin h g. Štrancarju, od tam na Vojsko, v Miren, nato v Novo Gorico in Medano.
Za njim je Marko Rijavec povedal, kako je bilo, ko je v bogoslovju izvedel, da gre v Novo Gorico za kaplana. Kar spotilo ga je. Ves čas je tuhtal, kako bosta funkcionirala, 60 let razlike … Govoril je z njim v tretji osebi, pa mu je enkrat rekel »ti« in g. Gašper ni protestiral. Zanimiv spomin. G. Gašper je preverjal, kakšen si, dal kakšno kajlico, a on kot kaplan mu je povedal nazaj in g. Gašper je bil zadovoljen.
Kako je Andrej Perne kot mlad doživljal g. Gašperja?
G. Gašper je bil tu stalnica. Kaplani so se menjali, on je ostal. Bil mu je kot drugi oče. Vedno je našel dobro besedo, nasvet, znal je usmerit v podane ideje. Nekaj mladih je ostalo v župniji in so bili aktivni.
Kakšni so bili izzivi, ki sta jih Tomaž Torkar in g. Gašper poskušala reševati? Tomaž je imel 10 let, ko je g. Gašper prišel v Novo Gorico. Kot otrok je imel prepričanje, da Bog vse vidi in vse ve. Pa začne ta novi župnik govoriti o Dobrem Pastirju. Izjemna figura, rad je hodil k nauku. G. Gašper je tu našel čredo brez Pastirja. Se spomnite? Biti pri maši pomeni … (Cela dvorana v smeh.) … Je bil zahteven človek, človek reda. Nas je spravil v red. Bili smo čreda z začetkom in koncem, maša je bila pomembna. Leta 1976 je začel s srečanji za starše. To mu je bil temeljni izziv – srečanja za starše ob nedeljah od 10. do 11. Bilo je učenje, širjenje obzorij. In za tiste, ki v nedeljo niso mogli, je bila v torek ponovitev. On je včasih šel še v torek. Bogastvo idej. Kaj bomo delali z otroki? Kdaj ste zadnjič pokrižali svoje otroke? Toliko čas je drgnil, dokler jih nisem doma pokrižal. Znal si je vzeti čas, pomembna so mu bila imena. Ustvarjal je skupnost. Vsi smo se poznali. Vztrajal je. Enkrat ga je Tomaž vprašal: Od kje vam to? Pa mu je povedal, da se je v Tolminu bal ljudi, pa mu je g. Štrancar rekel: Ne boj se ljudi!
Na vprašanje, kaj je njo prepričalo pri g. Gašperju, da je prišla nazaj v Cerkev, je Valentina Ščuka odgovorila: Njegova prijaznost. Spomni se, kako je čakala hčerko pred cerkvijo, ko je bila ta pri nauku, kamor je hodila z vso vnemo. In jo je prišel pozdravit. Ona ni pozabila na Boga. 25 let je gledala druge ženske iz bloka, kako so srečne, ko grejo k maši. Z boleznijo je prišla streznitev, obisk bolniškega duhovnika, ki ji ni mogel podeliti zakramentov, ker ni bila poročena.
Jože Možina je o službi g. Gašperja v Novi Gorici tako povedal. Leta 1976 je prišel sem. Starejši bolje vejo, Nova Gorica bi moralo biti prvo ekzemplarno socialistično mesto. Mesto, ki ni smelo imeti cerkve. G. Gašper je bil tudi lisjak, če je bilo treba. Takten. On je bil tretji poizkus za gradnjo cerkve, začel je v neki hiši, bil prebrisan, a tudi vztrajen. Marsikaj se ve, dosti ne. Veliko čudežev, naključij. Bil je ponosen na to, a tega ni rekel, je pa v tej »svoji« cerkvi zažarel ob nekem intervjuju. Med pričevanjem so se dotaknili postaj križevega pota in on je z globino, duhovno dimenzijo razložil ves ta križev pot. Iz sebe je gradil svoje občestvo. Bil je cinik, a to je v družini. Prevladoval je pozitiven odnos. Nikoli ni jamral, rekel je le: letom primerno. Vedno z optimizmom. V juliju je gospodinja odpirala težje teme, kot to, da ga niso obiskali v bolnišnici, on pa se je nasmehnil in rekel, da se zaveda, da je delal krivice in napake.
Na vprašanje, kako sta usklajevala ideje, ko je k njemu pristopil s svojo mladostjo in sproščenostjo, je Marko Rijavec povedal, da je bil g. Gašper na pogled zelo resen. Ko si ga spoznal, si videl, da je dober človek. Pomembno je bilo, da je g. Gašper rekel, to je tvoje in se v to ni vtikal. To mu je bilo zelo dobro, imel je odgovornost, vzpostavljeno je bilo medsebojno spoštovanje. Nikoli se ni vtikal, le če je Marko začel o tem govorit. Preden je šel, mu je rekel, da se spomni, kako mu je prišel povedat, da je zabluzu eno katehezo. In ko mu je takrat to povedal, da ga je začel spoštovat. Bil je pripravljen se učiti do konca, tako da ga je g. Rijavec naučil, kako uporabljati radio na internetu. To je bilo iskreno, ni ga imel za nekega mulca.
Andrej Perne kot otrok, ki je rastel z g. Gašperjem se spominja, da je g. Gašper imel zanimive pristope. Razumel je, da mora mladina kam ti. Ne le mladina, tudi strežniki. Bili v Čepovanu, Podmelcu, imeli kateheze, šport, druženje. Ni iskal neke hvale. Ko mu je čestital za naziv monsinjor, ni reagiral. Z mladimi se je treba ukvarjat, ne da je duhovnik tam nekje, a da se z njim pogovarjamo.
Tomaž Torkar: Ko je delal s hendikepiranimi osebami, je g. Gašper predlagal, da grejo z birmanci nekomu pomagat. Bil je človek, ki je videl daleč, dlje kakor mi. Slavko Rebec je našel v zapuščini g. Gašperja pismo, v katerem so stvari o katerih govori papež danes. Projekt VRTEC: njegova ideja za delo s starši, saj se od krsta do verouka ne dela s starši, zato je dal to pobudo. Pripravljali srečanja za starše ob sobotah, od 9. do 12., nato so šli domov (Pa pokrižajte otroke). On je hotel to razširit. Poslal vabila, a prišla le 2. Vse so izpeljali. In če ne bi prišel nihče? Bi tudi izpeljali.
Na vprašanje, kako ji je bilo pri srcu ob ideji za knjigo Sidra Božje besede, je Valentina Ščuka povedala, kako so pri nedeljskih kosilih premlevali njegove besede. Ko je šla leta 2000 z možem v Sveto deželo in sta potem hodila na srečanja na Brezje k p. Grčarju, je videla, kako so sestre zapisovale nagovore. Zakaj ne bi še od g. Gašperja, ki ima navdihujoče nagovore? Vprašala ga je, če lahko, in je dovolil. Pet let so ga snemali. Pri izdaji so se trudili, da bi jezik ostal njegov. Nesli so mu knjige v soboto, dan pred njegovim 80. rojstnim dnem. V nedeljo je somaševal g. Gril z Družine, ki je knjigo izdala. G. Gašper je takoj v uvodu povedal, da je našel napako. G. Gril je rekel, da ni nobene knjige ali članka brez napake. Tomaž Torkar pojasnil, da je bila napaka to, da besedilo ni bilo več v koraku s časom po petih letih, saj bi povedal drugače. G. Gašper je res šel v korak s časom: npr. v Medani je snemal svoje pridige, vse so na FB – za 7 let pridig.
Jože Možina: stric je bil pred časom, napreden. On je že pred 30 leti vedel, da bo število duhovnikov pešalo. Spodbujal je bratstvo duhovnikov, a so bili proti, zdaj pa se to dogaja. Za škofijsko gimnazijo je dal vse svoje prihranke, jo spremljal, podpiral. To ni valilnica duhovnikov, tu so dijaki z dodano vrednostjo – srce s cerkvijo in nacijo. Svaril je, da lahko ne bo tako. Govoril je o ranah Cerkve in o služenju. Lik duhovnika je 7/24, spremlja ljudi, se zanje zanima. Prilika o izgubljeni ovci … Spominja se njegove biserne maše v Novi Gorici – ob koncu neskončen špalir ljudi za rokovanje – 45 minut. Duhovnik, ki pusti pečat in ljudje tega ne pozabijo. Tudi za domače se je zanimal. Znal se je postavit za javno dobro. Ni dovolj molit, treba je narest. Bil je globoko družbeno in politično osveščen, sredi sveta, ni se bal izrazit političnega prepričanja. Služil je ljudem. Številna pisma, klici družini po smrti. Šele takrat dobiš pravo predstavo o tem. Stric, ki si ne zasluži češčenja, ampak zgled.
Tomaž Torkar: Že njegovo novomašno geslo: Kako naj povrnem Gospodu vse dobro, kar mi je storil? Za biserno mašo je dodal, popravil … in dobrim ljudem, za vse, kar so mi storili dobrega … Torkar je poudaril še, da od leta 2014 župnija Nova Gorica ni več župnija Kristusa Odrešenika Nova Gorica – simbolen izgon Kristusa iz mesta. Glede družbene razsežnosti cerkvenega življenja je bil g. Gašper aktiven. Leta 1997 je bilo postavljeno Društvo za kakovost življenja in on je bil zraven. Bil je vpet v prostor, za povezovanje z drugimi izven Cerkve, bil je odprt za različne ideje, sodelovanje.
Na vprašanje: Rastel si ob njem – koliko tega, kar te je sedaj, pripisuješ g. Gašperju, je Marko Rijavec odgovoril: Hvaležen sem, da sem imel to srečo in prvo mesto kot duhovnik tu. Česar se bojiš, ti največ prinese. Pridobil je duhovno samozavest, zaupanje. Nova Gorica ni bila enostavna župnija. Je bilo treba stvari izumljat. Konec avgusta sta delala načrt za katehezo v naslednjem letu in naslednji avgust sta ga naredila še enkrat. Na novo postavljat stvari. Pridiganja se je tu navadil. G. Gašper mu je rekel: Dve stvari sta: 1. Če želiš kaj povedat, povej eno stvar in kot je treba. 2. Najprej pridigaj sebi (bil je samokritičen). Dober temelj za duhovniško delo, a je le temelj. Razumel je, da mora svoje duhovništvo graditi. To ni zaključena zgodba. Lahko se da drugače. Ne smemo se zadovoljiti, da je kot je.
Zadnji letošnji Goriški večer je zaključila Vanda Mervič in povedala, zakaj je g. Gašperju hvaležna in ga spoštuje: Ker je molil na mestu, kjer so ubili tri osebe in dobil sodni pregon; ker je dal župniji tako lepo ime, Kristusa Odrešenika. Tudi glede Goriških večerov je povedala, da jim je rekel: Dekleta, kar zčnte delat! Dala je pobudo za postavitev spominske plošče.
Zapisala Kristina
