V tem času pandemije koronavirusa marsikaj ne gre tako, kot bi si želeli. Starši moramo iskati nove načine, kako za službo delati od doma. Otrokom moramo doma pomagati, da osvojijo nov način šolanja na daljavo. Pri tem pa narediti še kup vsakodnevnih opravil, od kuhanja, pomivanja, pranja, likanja, itd… Nismo navajeni tega, da smo od jutra do večera ves čas skupaj, in to dan za dnem. Velikokrat smo že naveličani enolične vsakodnevne rutine, večkrat pa smo siti tudi drug drugega. To je vse zelo normalno. To nam pove, da nismo ustvarjeni za karanteno, nismo in nikoli ne bomo samozadostni, ampak potrebujemo drug drugega. Kot zakonca potrebujeva družbo in pogovor z drugimi zakonci. Kot družina pogrešamo druženje z drugimi družinami. Dokler pa smo bolj sami zase doma, sprejmimo to kot dragoceno priložnost za kakšen korak na naši poti svetosti. Po papeževih spodbudnih besedah bodimo prizanesljivi drug do drugega in usmiljeni. Privoščimo si čas tudi za igro in sprostitev. Papež pravi, naj si dovolimo zapravljati čas s svojimi otroki. To namreč ni prazen čas, ampak posvečen čas. Dopustimo si, da ni vse pospravljeno, da lahko kakšno opravilo počaka. Ni res, da mora biti vse popolno, da smo lahko zadovoljni. Naj nam bo v tolažbo misel p. Frančiška, da so naši izrazi ljubezni pogosto res nepopolni, kar pa še ne pomeni, da niso iskreni.
Zato se pustimo nagovoriti temu povabilu Svetovnega srečanja družin, ki je kot rečeno prestavljeno na julij 2022. V tem času priprave pa smo lahko pozorni na to, katera drobna in preprosta dejanja gradijo našo družino in kaj utrjuje ljubezen med nami.
Luka Mavrič
Katoliška Cerkev