Ko pa je nehal govoriti,
 je rekel Simonu:
»Odrini na globoko in
vrzite svoje mreže na lov!«
Simon se je oglasil in mu rekel:
»Učenik, vso noč smo se trudili,
pa nismo nič ujeli;
toda na tvojo besedo
bom vrgel mreže.«
In ko so to storili,
so zajeli veliko množino rib,
da so se njih mreže trgale.

 (Lk 5,4–6)

 Evangelij nam je oznanjen. Sprejeli smo ga. Če stojimo trdno v njem, se nam ni treba ničesar bati, ker smo na poti rešitve. Postanemo lahko kot ribiči – vztrajni in trdoživi. Pripravljeni na uspeh in neuspeh.
Jezusovi učenci – ribiči so bili dovzetni za novosti, zato so vrgli mrežo celo podnevi, proti vsem ribiškim pravilom. Zaupali so Jezusu in uspelo jim je. Ulov je bil velik.
Smo tudi mi kot ribiči pripravljeni slediti Jezusu, zanj trpeti in delati, kar bo hotel, pa čeprav nam še zdaleč ne bo jasno, kaj bo to in kako se bo končalo?

LURŠKA MATI BOŽJA – SVETOVNI DAN BOLNIKOV

Pred 26. leti je bil god Lurške Matere Božje – 11. februar – razglašen za svetovni dan bolnikov. Kdor je že kdaj poromal v Lurd in se udeležil večerne procesije z lučkami po Marijinem trgu med molitvijo rožnega venca ter bil pri romarski maši skupaj z bolniki, je na poseben način doživel tisto prošnjo iz Marijinih litanij: »zdravje bolnikov«.
Lurd je kraj, kjer bolniki prejemajo moč za prenašanje svojih bolezenskih težav. Ob doživljanju romarskega Lurda lahko rečemo, da je tam vsak dan praznik bolnikov. To praznično razpoloženje odseva z obrazov bolnikov, s katerimi se tam srečuješ. Bolj ko jih opazuješ, bolj te nagovarjajo besede: »Vse premorem v Njem, ki mi daje moč!«
To, kar doživljajo bolniki v Lurdu, doživijo bolniki lahko tudi doma ali v bolnišnici ob srečanju z duhovnikom in prejemu svetih zakramentov. Tudi za duhovnike je vsako takšno srečanje neizmerna duhovna obogatitev.

 

Lk 4,21–30
BITI MORAMO POLNI LJUBEZNI

Da Jezus ne ustreza predstavi, ki jo imajo ljudje o njem, in da z vso samozavestjo sprejme položaj, ki mu po njihovem mnenju ne pripada, razbesni množico.
Če se naše pričakovane predstave ne uresničijo, se lahko navdušenje v trenutku spremeni v sovraštvo.
Tako kot Jezus in mnogo prerokov pred njim, tako tudi mi danes doživljamo zavrnitev in nerazumevanje od ljudi, katerih pričakovanj nismo uresničili, ali pa, ker jim zgolj z našimi dejanji in ravnanjem očitamo njihove napake.
Ker moramo računati na odpor, moramo biti pogumni in neustrašni kot Jeremija, ter biti polni ljubezni, ki je prisotna v naših besedah in dejanjih in nas spremlja na naših poteh. Kako lahko udejanjimo – navkljub odporu – to, kar smo spoznali za pravilno in pomembno? Iz katerih virov črpamo moč, če moramo plavati proti toku?
Krščanstvo je vedno aktualno, če se ljudje pogumno in z ljubeznijo spopadajo z vsakodnevnimi težavami, hkrati pa ostaja obljuba, ki jo na koncu lahko da in jo bo izpolnil le Bog.Brez prizadevanja ne moremo biti Kristjani.
Po: www.virc.at       

 MOJ POKLIC JE LJUBEZEN
Ljubezen je potrpežljiva in dobrotljiva, ljubezen ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse pretrpi. Ljubezen nikoli ne mine.
prim. 1 Kor 13,4–8

 Kdor je prežet z ljubeznijo,
je tudi poln upanja in vere.
Zaupa življenju,
zaupa Bogu in ljudem.
Ve, da bo
njegovo življenje uspelo.
Ima tudi zaupanje v ljudi.
Trdno stoji na realnih tleh.
Tudi razočaranja
ga ne morejo iztiriti.
V svoji minljivi ljubezni
hrepenimo po polni ljubezni,
na katero se lahko zanesemo,
ki nikoli ne mine, ki vse prenese.
In ob tem le slutimo,
da je končno to
samo Božja ljubezen,
ki vsem človeškim ljubeznim
podarja to trdnost.

Po; A. Grun, Vse dobro za vajino ljubezen

 

»UČITE SE OD MENE IN NAŠLI BOSTE MIR SVOJIM DUŠAM«

 

V tem kratkem odlomku se Jezus kaže kot poosebljena modrost. Oče se razodeva po njem in Jezus v sebi uresničuje, kar je Stara zaveza govorila o modrosti. On razsvetljuje preproste. Kakor je rečeno v Sirahovi knjigi, je on tisti, ki vabi ljudi, naj vzamejo nase njegov jarem in njegovo breme, to je njegove nauke, da bi našli počitek.

Jezus gleda množice, ki so utrujene, obupane in brez vodnika, ter jim pravi: “Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili.” Kot pravo poosebljenje modrosti podarja svoj nauk (jarem, breme), o katerem smo brali v “govoru na gori”, ko je ob ponovnem prebiranju postave in prerokov učil, naj jih živimo v polnosti, s pogledom, obrnjenim k Očetu; učil nas je, naj jih živimo kot sinovi, ki ljubijo in se ne čutijo preobremenjeni z razlagami tistih, ki hočejo, naj jih spolnjujejo drugi, sami pa jih niti s prstom nočejo premakniti. Seveda Božjo postavo lahko primerjamo z “jarmom” ali z “bremenom”, vendar je to prijetno in lahko, če jo živimo kot sinovi, kakor jo je živel Sin; v krotkosti in ponižnosti.

Jezus pravi: “Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.” Jezus je v svojem obnašanju sam postal majhen med malimi, krotak in ubog, ponižen in preprost. Postavil se je poleg malih, ki jih doživlja kot svojo družino. Hoditi namerava tako, da bo še naprej živel iz vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. V boju, ki se bo vsak čas začel, bo Jezus zavzel takšno držo.

Po: Galizzi, Evangelij po Mateju