DREVO SPOZNAMO PO SADU

 Jezus človeka primerja z drevesom. Sad nezmotljivo razodeva vrsto, sorto in kakovost drevesa.

Nekaj podobnega je s človekom: njegove besede so izraz in sad njegove notranjosti, njegovega srca. Besede so tolmač in ogledalo duše.
Razlika med drevesi in človekom je med drugim v tem, da drevo ne more varati z videzom. Človek pa lahko svojo notranjost zakrinka in skrije za lažnive besede. Za zlato besedo se lahko skriva železno srce, pravi pregovor.
Človek z besedo sebe ne le razodeva, ampak po njej sebe tudi daje. Seveda to velja za dobro besedo. Z njo razdaja svojo dobrohotnost, ljubezen, postrežljivost in pomoč.
»Večkrat človek ne potrebuje druge postrežbe kakor dobro besedo,« piše prof. Anton Trstenjak v svoji knjig Skozi prizmo besede, in nadaljuje: »Dobra beseda je najboljša postrežba, ki jo moremo dati gostu. Vselej mu dobro de, če jo dobi.

 Dobra beseda gosta spremlja še na poti domov. Morda celo več dni in tednov od nje živi.« Slovenski pregovor pa to samo potrjuje: Beseda, ki pride od srca, ogreje tri zime.
Drevo se spozna po sadu. Še bolj kot besede pa so sadovi naše notranjosti naša dejanja. Dejanja so kot sadovi, besede so le kot listje na našem drevesu.
Če Jezus pravi, da dobro drevo rodi dober sad, da smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja, najbrž hoče reči, da naša dejanja kažejo na nekaj globljega v nas. Razodevajo našo osnovno življenjsko usmerjenost., temeljno odločitev in stališče, korenino, ki daje kakovost in vrednost vsem dejanjem. Ta notranja drža je nadvse pomembna, saj gre za to, čemu sem se zapisal, za katero glavno vrednoto ali nevrednoto sem se opredelil: za dobro ali zlo, za ljubezen ali sovraštvo in sebičnost, za Boga ali proti Bogu. Gre za to, česa je »polno srce«, kakšna je »zakladnica srca«, dobra ali pokvarjena.

 Po: TV Slovenija – Ozare, 1989

 

 

JEZUS JE BIL MOŽ JASNE BESEDE

Mnogi si danes želijo jasne besede. Nočejo govorice, ki na dolgo in široko razlaga, ne da bi prišla do bistva. Ko pa pade resnična beseda in zaboli, so ogorčeni, užaljeni ali preobremenjeni.
Jezus je bil mož jasne besede. Današnjega evangelija ni potrebno na dolgo razlagati. Pavel je povzel z besedami: »Premagaj hudo z dobrim« (Rim 12,21). To nas vznemirja. Marsikdo bi si želel Jezusa, ki zahteva malo manj.
Jezusovo merilo ni povprečen človek. Ne pravi, da je tisti, ki dela to, kar je pač običajno, že dober in pošten. »Pri spovedi že dolgo nisem bil, saj nimam večjih grehov«, slišimo večkrat. Vznemirljiv je predvsem drugi del stavka. Izhaja iz tega, da zadostuje, da nimamo večjih grehov. Jezus odgovarja: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče«. Merilo za naše življenje je torej Bog in ne povprečni človek.
V Matejevem evangeliju pravi Jezus, naj bomo popolni, kakor je to naš nebeški Oče (Mt 5,48).
Popolni nismo, če smo perfektni, brez napak. Popolnost se izraža v usmiljenju, velikodušnosti do drugega, ker je to osrednja božja lastnost.
Jezus je govoril o Bogu, ki odpušča, ki dovoli soncu, da sije tudi za krivične, ki človeka ni obsodil, ker je križal njegovega Sina. Govoril je o Bogu, ki človeka brezpogojno ljubi.    

 

Največja slabost nasilja je v tem, da poraja prav to, kar hoče uničiti. Namesto da bi zlo zmanjšalo, ga poveča.
S silo lahko lažnivca umorimo; ne moremo pa umoriti laži in ne vzpostaviti resnice. S silo lahko umorimo sovražnika, ne moremo pa ubiti sovraštva.
Nasilje samo okrepi sovraštvo. takšen je tek stvari. Nasilje vračati z nasiljem, veča nasilje in dela noč, ki je brez zvezd, še temnejšo.
Tema ne more pregnati teme; to more samo luč. Sovraštvo ne zmore pregnati sovraštva; to zmore samo ljubezen.

JEZUS NI BIL NEVTRALEN

Jezus nasproti revnim in bogatim ni bil  nevtralen. Gotovo: njegovo poslanstvo je veljalo vsem ljudem. Toda ubogi so mu bili zelo blizu. Govoril jim je drugače kot bogatim. Njegov govor je bil jasen: tukaj obetaven (»Blagor vam…«, tam svareč, grozeč (»Gorje vam…«).
Prihajajoče Božje kraljestvo ustvarja nov vrednostni red. Merila običajnega reda so premagana. Gospodje in gospostva sveta, ki se obnašajo kakor bogovi, v Božjem kraljestvu nimajo prostora.
Blagrovanje ubogih je sodba nad bogatimi in klic k spreobrnjenju. Evangelij nas spodbuja k solidarnosti z revnimi, k dejavni ljubezni do bližnjega, zavzemanju za pravične gospodarske odnose med bogatim severom in revnim jugom.

 

 

BLAGOR VAM … usmiljenim v družinskem vsakdanu

Blagri  osvetljujejo tudi družinsko življenje. Eden od njih je tudi usmiljenost. V tej besedi se skrivajo potrpežljivost, odpuščanje, nežnost, zaupanje, pripravljenost na dolgo čakanje, veliko srce.
Usmiljenost ni šibkost, kompromis med tem, kar je dobro in kar je slabo, nezdrava popustljivost. Je odločno vztrajanje pri postavljenih ciljih ter razumevanje in potrpežljivo prenašanje naporov, negotovosti in napak pri doseganju teh ciljev.
Usmiljenost je tudi reči ne, kadar je ne, ne da bi dopustili, da bi nas ganile prošnje ali da bi nas razorožilo in omehčalo vztrajanje.
V družini, kraju sodelovanja z Bogom Stvarnikom, je bolj kot vse drugo potrebno, da smo mu podobni. Če naj bi bili vredni imenovati se oče, mati in otroci, ne moremo shajati brez usmiljenja, saj brez usmiljenja ni ne očetovstva, ne materinstva, ne sinovstva.
»Učimo se od Boga, ki je vedno dober do vseh, nasprotno od nas, ki zmoremo biti dobri samo do nekaterih, ki so nam všeč.«

papež Frančišek