JEZUS JE V NAŠI SREDI

V današnji Božji besedi slišimo, kako je skupna hoja z Jezusom apostole tako zaznamovala, da so popolnoma spremenili način življenja. Postali so oznanjevalci Jezusovega nauka in ga neustrašno posredovali novim rodovom, ne glede na posledice. Tudi po njihovi zaslugi sedaj Jezusov nauk poznamo tudi mi. Vsakdo izmed nas je poklican, da po njihovem zgledu predano oznanja Jezusovo ljubezen.

LJUBIMO IN ZAUPAJMO SVOJI MATERI

Kakor so apostoli sprejeli Marijo v svoje življenje, tako jo lahko tudi mi sprejemamo za svojo mater dan za dnem. Ko častimo Marijo, častimo Boga. Marijo je Bog odrešil tako, da je kot edino obvaroval pred grehom, vendar je to storil On. Kadar častimo Marijo, častimo Boga, ki jo je ustvaril za svojo Mater.

Scott Hahn

V stiski
Kadar se čez dan znajdete v stiski, se obrnite na našo Gospo s preprosto molitvijo: »Marija, Jezusova mati, bodi v tem trenutku moja mati.« Priznati moram, da me ta molitev nikdar ni pustila na cedilu.
sv. mati Terezija

Majhnost kot milost
Čim bliže smo Mariji, tem bolj se učimo vzljubiti lastno majhnost; ne nosimo jo več kot breme, temveč jo sprejmemo kot milost.               
 
Jacques Philippe

Kdor hoče imeti sad življenja, Jezusa Kristusa, mora imeti drevo življenja, ki je Marija.               
 
sv. Ludvik  

MIR VAM BODI

Dvakrat zapovrstjo zaželi vstali Kristus svojim učencem mir (v Jn 20,19 in 20,21).
Škof vsako slavje začne s pozdravom: »Mir vam bodi!« in vsi verniki vedo, da je sedaj med njimi sam Vstali.
Vstali zveličar nam ne govori samo takrat, ko smo zbrani za lomljenje kruha, ampak nam pokaže tudi svoje ranjene roke in stran. S prebodenimi rokami nam želi povedati, da je šel s svojimi rokami za nas v ogenj, da je storil to za nas – in da ima vedno nad nami svojo roko. Rane, ki so prebodle naše roke, je nosil za nas:
          te rane na rokah nas spominjajo na vse udarce, ki smo jih dobivali od drugih;
          na roke, ki so se nas oprijele in nas niso izpustile;
          ki so nas pritisnile ob tla, nas tiščale k tlom, nas ranile;
          naše roke so ranjene tudi takrat, ko nas kdo zavrne in noče sprejeti naše roke.

V vsaki evharistiji lahko izkusimo, da je Jezus vzel naše rane nase in jih je vtisnil v svoje roke. V budizmu pomenijo odprte roke, da Buda ni obdržal nobene skrivnosti zase. Tako tudi Jezus s svojimi rokami pričuje, da nam je vse razodel: ko nam v evharistiji pokaže svoje roke, nam želi povedati, da smo njegovi prijatelji.

NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA

Nedeljo Božjega usmiljenja je razglasil sv. Janez Pavel II. in tako želel poudariti pomen bele nedelje. Navdih mu je bila tudi sv. Favstina Kowalska s svojimi zasebnimi razodetji. V svoj dnevnik je namreč zapisala Jezusove besede:
»Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.
Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe.
Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki.«

Praznuj Veliko noč, o človek,
kajti svoboden si!

Osvobodila te je roka Boga,
zato nisi več vkovan v temo.

Ne zadržuj se,
veseli se kot tisti, ki so ljubljeni in ki ljubijo.
Zares naj se v Bogu veseli tvoje srce,
kajti tudi tebi je obljubljeno vstajenje!

Slika: Mozaik p. Marka Ivana Rupnika -Kristusovo vstajenje –
Zavod sv. Stanislava v Ljubljani.
Velika noč Gospodovega vstajenja

 Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker ta dan praznujemo največji čudež in temelj naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih.

Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.
Aleluja
Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga.
Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.