JEZUSOVA SPREMENITEV NA GORI

Jezus se je povzpel na goro in medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spremenil.
Učenci doživijo to milost, da lahko vidijo, kakšna je človeška narava, ko jo živi Sin. Sinovi postanemo tako, da govorimo z Očetom. Postajamo drugačni, spreminjamo se, ker po milosti lahko sprejemamo nekaj, kar pride iz svetišča, življenje, ki presije našo človeško naravo sinov.
To že živimo sedaj pri evharistiji. Prihajamo k prestolu milosti, videli se bomo takšni, kot se nam danes pokaže Kristus. Tam bomo lahko pogledali drug drugega in sebe same ter videli, kako se spreminjamo. Spreminjamo se, ker se zavedamo, da obstaja Življenje, ki lahko tudi iz nas naredi to, kar je naredil iz Kristusove človeške narave – ki pa je v krstu postala tudi naša. POSTNI ČAS VABI, DA PUŠČAVO SPREMENIMO V BOŽJI  VRT

Postiti se pomeni naučiti se spremeniti svoj odnos do drugih in do ustvarjenih bitij: od skušnjave, da bi nasitili svojo požrešnost, preiti k sposobnosti trpeti zaradi ljubezni, ki lahko zapolni praznino v našem srcu.
Moliti, da bi se znali odpovedati čaščenju samozadostnosti in lastnega jaza ter se znali predstaviti kot iskalci Gospoda in njegovega usmiljenja.
Dajati miloščino, da bi izstopili iz nespameti živeti in kopičiti vse za nas same v utvari, da si zagotavljamo prihodnost, ki nam ne pripada.
Tako bomo ponovno odkrili veselje Božjega načrta za stvarstvo in vsakega izmed nas, ki je v tem, da ljubimo Boga, svoje brate in sestre in ves svet ter v tej ljubezni najdemo svojo resnično srečo.
Ko živimo kot Božji otroci, odrešene osebe, ki se pustijo voditi Svetemu Duhu ter znajo prepoznati in udejanjati Božji zakon, delamo dobro tudi stvarstvu in sodelujemo pri njegovem odrešenju. Zato stvarstvo, kakor pravi sv. Pavel, željno pričakuje razodetje Božjih otrok.

(papež Frančišek)