KAKO BOŠ S SATANOM OPRAVIL TI?

 Sv. Efrem se sprašuje, kako to, da Kristus ni bil skušan pred svojim 30-letom. Če bi bil skušan, bi bilo to kje zapisano. In zanimivo odgovori, da je bil preveč normalen in prav nič se ni videlo, da je odrešenik. Zato ni bil nevaren. Ko pa je začel uresničevati odrešenje, se je stvar spremenila. Ko je Kristus stopil v Jordan in bil krščen, je hudič videl močno svetlobo in slišal, da ga je Oče razglasil za svojega sina in da je on jagnje, ki odvzema greh sveta. Tedaj se je hudič spravil na delo in ga začel preskušati.
Tako se dogaja tudi nam. V mladosti imamo preproste skušnjave, ko pa se življenje začne uresničevati, se začnejo prave skušnjave.
Hudičeva skušnjava je prav v tem, da ločuje, povečuje prepad med Bogom in človeštvom. V mladosti skuša človeka z lahkimi stvarmi, potem postane hudobni duh človekov sodelavec in svetovalec. Ni nekdo, ki se ti upira, ampak nekdo, ki igra v tvoji ekipi, ki dela zate in ti pravi: Glej, utrujen si, lačen si … zakaj ne bi naredil tega … Zgleda, da dela v naše dobro in to je skušnjava.
Kristus pa ne pade v to igro. Prva skušnjava zadeva hrano, potrebo naše človeške narave. Druga skušnjava zadeva voljo. Jaz bom ostal velik, ko bo nad drugimi, potem bo moja narava zadovoljena. Kristus tudi na to ne pristane. On se bo dal povzdigniti na drugačen način. Satan mu da videti vsa kraljestva sveta. Volja je v tem, da bi imel moč, da bi ukazoval, vladal, da bi mi drugi služili … Kristus pa ne pade v njegovo zanko. On pove, da je prišel služit in tudi drugim pove, naj služijo drug drugemu.

S krstom smo bili vcepljeni v Kristusovo življenje, v njegovo človeškost, zato so te skušnjave vsakdanja hrana vsakega kristjana. Vsak kristjan je nenehno skušan v teh treh stvareh: da bi spremenil stvari, tako da bi mu bilo udobno, da bi se povezal z napačnimi ljudmi in da bi uporabljal Boga v svoj prid in ne živel sinovstva na Očetov način, ampak na način nekoga drugega. In danes, ko o vsem odloča subjekt, celo o tem, kdo je njegov oče in mati … smo na tem področju zelo ranljivi.

            iz nagovora p. Marka Rupnika