DREVO SPOZNAMO PO SADU

 Jezus človeka primerja z drevesom. Sad nezmotljivo razodeva vrsto, sorto in kakovost drevesa.

Nekaj podobnega je s človekom: njegove besede so izraz in sad njegove notranjosti, njegovega srca. Besede so tolmač in ogledalo duše.
Razlika med drevesi in človekom je med drugim v tem, da drevo ne more varati z videzom. Človek pa lahko svojo notranjost zakrinka in skrije za lažnive besede. Za zlato besedo se lahko skriva železno srce, pravi pregovor.
Človek z besedo sebe ne le razodeva, ampak po njej sebe tudi daje. Seveda to velja za dobro besedo. Z njo razdaja svojo dobrohotnost, ljubezen, postrežljivost in pomoč.
»Večkrat človek ne potrebuje druge postrežbe kakor dobro besedo,« piše prof. Anton Trstenjak v svoji knjig Skozi prizmo besede, in nadaljuje: »Dobra beseda je najboljša postrežba, ki jo moremo dati gostu. Vselej mu dobro de, če jo dobi.

 Dobra beseda gosta spremlja še na poti domov. Morda celo več dni in tednov od nje živi.« Slovenski pregovor pa to samo potrjuje: Beseda, ki pride od srca, ogreje tri zime.
Drevo se spozna po sadu. Še bolj kot besede pa so sadovi naše notranjosti naša dejanja. Dejanja so kot sadovi, besede so le kot listje na našem drevesu.
Če Jezus pravi, da dobro drevo rodi dober sad, da smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja, najbrž hoče reči, da naša dejanja kažejo na nekaj globljega v nas. Razodevajo našo osnovno življenjsko usmerjenost., temeljno odločitev in stališče, korenino, ki daje kakovost in vrednost vsem dejanjem. Ta notranja drža je nadvse pomembna, saj gre za to, čemu sem se zapisal, za katero glavno vrednoto ali nevrednoto sem se opredelil: za dobro ali zlo, za ljubezen ali sovraštvo in sebičnost, za Boga ali proti Bogu. Gre za to, česa je »polno srce«, kakšna je »zakladnica srca«, dobra ali pokvarjena.

 Po: TV Slovenija – Ozare, 1989