Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Govoril jim je: »Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravljali.

(Mr 6, 7-13)

PRIČUJMO O VELIKIH BOŽJIH DELIH

Jezus je razposlal apostole po dva in dva oznanjat evangelij, da bi ljudem govorili o Božji ljubezni. Danes ni nič drugače. To poslanstvo je poverjeno vsem kristjanom in ne samo škofom in duhovnikom. Veselo oznanilo o odrešenju je treba razširiti po vsem svetu, saj Jezus ni prišel samo za določen narod ali za omejeno število ljudi, ampak za vse. Bog ima rad vsakega, zato želi, da to ljudje zvedo in potem tudi občutijo.

TUDI NAS POŠILJA V SVET

V tem Jezusovem govoru prepoznamo pomembno zaporedje korakov: Jezus pokliče svoje učence: preden se podamo na pot izpolnjevanja poslanstva, je pomembno, da se zavemo, da je bil Bog prvi, ki nas je poklical. Ustaviti se moramo, da bi prepoznali odnos z Bogom.
Jezus pokliče dvanajst učencev k sebi, da bi se pripravili na poslanstvo. Pred vsakim korakom v svet potrebujemo čas molitve, da smo ob Bogu in da ga prosimo za moč.
Nazadnje jih Jezus pošlje po svetu, po dva hkrati: če smo pred tem šli čez prva dva koraka, se bo naše osebno poslanstvo vsak dan znova izkristaliziralo. Srečanje in odnos z ljudmi, ki so poklicani na podoben način, nam daje pogum, da skupaj ostanemo zvesti poslanstvu in da drug drugega pri tem podpiramo.
Poslani smo,  da izganjamo nečiste duhove. »Nečistoča« se prične tam, kjer je Bog izločen iz življenja. Bog je življenjska moč, ki veje iz stvari, ljudi, dogodkov in prerokov. Kjer je ta  življenjska moč zaustavljena, se prične bolezen, odtujenost od Boga in smrt. Zaradi tega pošilja Bog nas, da bi prispevali svoj delež k odrešenju stvarstva. Apostolom zapove, da naj ničesar ne vzamejo s seboj. Edina prtljaga, ki jo potrebujemo je Božji duh. Kdor hoče oznanjati, mora znati živeti z ljudmi.
"Ostanite v hiši..., in če vas kakšen kraj ne sprejme, pojdite od tam ..." Za našo službo na tem svetu potrebujemo veliko kreativnosti pri prilagajanju na okoliščine.

»Saj vendar poznate
milost našega Gospoda Jezusa Kristusa!
Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog,
da bi vi obogateli po njegovem uboštvu«
(2 Kor 8,9).

Krščanske morale ne določajo predpisi in zakoni, temveč primerjava z neko osebo: z Jezusom. Predpisi in zakoni zastarevajo in prekrije jih prah, medosebno razmerje pa je vedno novo in sveže.

In kako se je obnašal Jezus?      
Osnova njegovih dejanj je bila neka temeljna izbira: iz velikega, bogatega, mogočnega, kakršen je bil, je postal majhen, ubog, nemočen, da bi dal svojo moč majhnim, revnim, slabotnim.
Krščansko obnašanje mora temeljiti na enaki temeljni izbiri: spustiti se k majhnim, ubogim, šibkim, pri čemer niso mišljene socialne kategorije, temveč ljudje, ki so sicer lahko odrasli po letih, živijo v blagostanju in popolnem telesnem zdravju, a ne vedo, kaj je polnost veselja.
Ravno nasprotno je temu, kar ponuja svet, ki spodbuja, naj se dvignemo k tistim, ki so – navidezno – veliki, bogati in močni.
Tam, kjer kristjan živi in dela, mora biti vedno na strani tistih »manj«. Zato je njegovo obnašanje, če je res krščansko, v nasprotju s prevladujočim obnašanjem in vzbuja presenečenje.
Ni človeka, ki bi si zaslužil takšen posmeh kakor kristjan, ki je prilagodljivec.

Tonino, Lasconi, 365+1 dan s Teboj

 Kdor hoče nekaj narediti, že najde pot;
kdor noče nič narediti, najde izgovor.
(arabski pregovor)

SEME, KI RASTE V NJEGOVI MOČI

 Jezusova prilika o Božjem kraljestvu kot o semenu, ki raste, razodeva nezadržno moč dobrega. S  tako močjo deluje Bog. Z energijo rastočega semena se širi »kraljestvo« dobrega, kraljestvo resnice in miru, Božje kraljestvo.lovek našega časa komajda še verjame v dobro. Dosegel je vrhunske rezultate v znanosti in tehniki. Osvaja vesolje, prodira v mikro svetove materije in živih bitij. A njegova bitka za dobro, pristno in plemenito doživlja težke poraze. Razčlovečeni odnosi v družini, vseobsegajoči stres, moralna zbeganost, spletke in podkupnine, sumničenja in umazana igra interesov so očitni bolezenski znaki civilizacije, v kateri mu je dano živeti.
Božja beseda razsvetljuje in usmerja v pozitivno tudi v najbolj kritičnih in na videz brezizhodnih obdobjih zgodovine. Jezusova prilika o rastočem semenu je izziv človekovi izgubljeni veri in človekovemu upanju, ki je danes močno načeto.
Seme, ki klije in raste, pa naj človek bedi ali spi, predstavlja trdnost vsega dobrega, ki se že s tem, da je dobro, postavlja na stran Boga. Neznatna in majhna semena dobrega, ki vzklijejo v človekovem srcu in se razrastejo v dobra dela, so osnovna konstrukcija Jezusovega Božjega kraljestva.
V njegovem imenu se po vseh celicah sveta gradi zavezništvo pozitivnih, konstruktivnih in dobronamernih misli, namenov in dejanj, ki približujejo Boga kot izvir dobrega človeku in celotnemu človeštvu.  To je tisto malo gorčično zrno, ki je najmanjše od vseh semen na svetu, ko pa raste, postane večje od vseh dreves (prim. Mr 4).
Ko bi le znali začutiti rast Božjega kraljestva v nas samih in okoli nas! Ko je usejano v srce človeka, raste samo od sebe. To je tako čudovita stvar, kot je čudovita rast drevesa ali rože, in tako skrivnostna, kot je skrivnostno zorenje otroka, ki z leti postaja odrasel. Rast Božjega kraljestvo ni odvisna od človekovih zmožnosti in moči. Presega človeka, saj je njegova gonilna sila v Bogu samem, ki vsemu dobremu, lepemu in plemenitemu daje rast.

Po: Z. Štrubelj, Katoliški glas, 1994