»SVOJ MIR VAM DAJEM.NE DAJEM VAM GA, KAKOR VAM GA DAJE SVET.«

Družba potrebuje sposobne ustvarjalce miru. Mirovni sklepi tega sveta so pogosto tako kratkoživi, morda tudi zato, ker večinoma prihajajo iz diktata močnejšega. Vstali je svojim zapustil mir in dejal: »Svoj mir vam dajem, ne mir, kakor ga daje svet.«
Cerkev bo v prihodnosti uživala toliko večji ugled, kolikor bolj bo pomagala k miru. Mirovne pobude papežev so po vsem svetu deležne spoštovanja. Da bi zagotovili mir »od spodaj«, je potrebna sprememba mišljenja. Ta lahko pride samo, če se bo vedno več ljudi kljub številnim neuspehom neutrudno zavzemalo za mir. Toda upravičeno se pričakuje od Cerkve tudi, da je zgled za to, kaj pomeni »živeti v miru«. Da se mir tudi v lastnih vrstah ne sme nikoli izsiliti, temveč si je treba soglasje priboriti z muko.
pomožni škof Helmut Kratzl

GOSPODOV VNEBOHOD

Evangelist Luka zelo zgoščeno opiše dogodek Jezusovega vnebohoda: »Medtem ko jih je blagoslavljal, se je ločil od njih in se vzdignil v nebesa« (Lk 24,51). »Vzdignil se je pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom« (Apd 1,8).
Lahko si predstavljamo veličastnost tega trenutka. Jezus je postajal vedno bolj poduhovljen, njegova podoba je postajala vedno bolj podobna tisti, ki so jo izbrani apostoli videli na gori Tabor, kjer se je Jezus pred njimi spremenil in so za hip ugledali njegovo Božje veličastvo. Jezusova vidna navzočnost je prenehala, on je dokončno odšel k svojemu nebeškemu Očetu.
Učenci so po Jezusovem vnebohodu začudeni in pretreseni nad dogodkom, kateremu so bili priče. Učenci morajo postati priče.
Tudi mi Jezusa ne vidimo z našimi telesnimi očmi, pa vendar vemo, da biva pri Očetu. Postati moramo priče njegovega vstajenja v današnjem času in današnjem svetu.
Po. J. Kužnik

LJUBEZEN – OSEBNA IZKAZNICA KRISTJANOV

»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35). Kako veliko odgovornost nam danes Gospod zaupa v evangeliju. Pravi, da nas bodo ljudje prepoznali kot Jezusove učence po tem, kako se med seboj ljubimo. Pa se res?
Prav ljubezen je osebna izkaznica kristjanov, ki jo je treba vedno obnavljati. Če namreč ta dokument »poteče« in ga ne obnavljamo, nismo več Jezusovi učenci. Njegov učenec se namreč odlikuje po konkretnih delih ljubezni, in to ne tako, kot vidimo v televizijskih nadaljevankah ali beremo v romanih.      
Prave ljubezni se naučimo v Jezusovi šoli in prav ljubezen je pot srečnega življenja. Kaže se v konkretnih dejanjih, ko smo za druge ljudi zmožni darovati svoj čas, svoje sposobnosti, jih razveseliti s kakšnim darilom, se odreči morda nekemu potovanju, da s sredstvi in časom, ki bi bil namenjen potepu, osrečimo druge …

Bodimo tudi mi hvaležni za vse, kar prejemamo, in zlasti za Božjo zvestobo v prijateljstvu do nas tudi takrat, ko se mi od njega oddaljimo.
V iskanju ljubezni in nežnosti ne smemo pozabiti, da je značilnost prave ljubezni svoboda, ki drugih ne utesnjuje in ne priklepa nase. K takšni svobodi nas kliče Bog.
To predpostavlja tudi pogum odreči se lažnim in trenutnim mikom.
Povabljeni smo, da živimo pokončno in da dela usmiljenja (katerih glavni poudarek je ljubezen do bližnjega) postanejo naš vsakdanji program. Tako bomo razpoznavni kot Jezusovi učenci in bomo imeli osebno izkaznico kristjana, izkaznico pristne ljubezni. To je zagotovilo, da bo tudi vaše veselje popolno.

Po: papež Frančišek, Svetovno romanje mladostnikov, Rim 2016

BOG, DOBRI PASTIR

 Božja podoba dobrega pastirja, ki ljubeče varuje svoje ovce in skrbi zanje, brez težav nadomesti pogosto »demonsko podobo boga«. Odnos med pastirjem in ovcami, je že od nekdaj podoba za skrben, nežen in ljubeč odnos med človekom in Bogom.
Jagnjeta in ovce, simbol nemoči in izgubljenosti, potrebujejo pastirja, da bi našli svoje pašnike, da bi bili obvarovani nevarnosti, da bi bili spet najdeni, ko se znajdejo na napačnih in stranskih poteh, ter na ramenih pastirja varno prineseni nazaj.
Gospod Jezus, dobri pastir,daroval si svoje življenje, da bi vsi imeli življenje.
Daj nam, skupnosti verujočih, ki je razširjena po vsem svetu, bogastvo svojega življenja in nas usposobi, da ga bomo izpričali in posredovali drugim.
Dobri pastir, podari bogastvo svojega življenja vsem krščanskim družinam, da bodo goreče v veri in v službi Cerkvi,in bodo tako omogočile, da vzklijejo in zrastejo tudi novi duhovni poklici.

sv. Janez Pavel II., 

LJUBEZEN IN ZVESTOBA

Biti zvest pomeni z duhom in s čuti in s srcem ostati skupaj tudi v težavnih položajih, ko prvi srečni dnevi že zdavnaj minejo. Kaj pomeni zvestoba, vesta šele, ko ostaneta skupaj in vzdržita, tudi če morata skozi temni predor.
Danes se ljubezen mnogim zdi na videz ločljiva od zvestobe. A vendar vsakdo v svojem lastnem življenju in v svoji okolici izkuša, da se ljubezen brez zvestobe konča v precejšnji nesreči. Vse tisto, kar se pri tem izniči, nam mora dati misliti.
Ljubezen brez zvestobe je laž. V Vsakem pomanjkanju ljubezni se že skriva pomanjkanje zvestobe.
Nezvestoba je nevarna moda. Pospešuje proces razpadanja najtesnejših in najnaravnejših življenjskih vezi.
Ljubezen in zvestoba sta sadova enega drevesa, ki je včasih podobno križu. Ljubezen in zvestobo je treba negovati. Le počasi dozorevata v soncu in dežju, v viharjih in vetru, a ko naposled dozorita, naredita celotno življenje za praznik.
Ljubezen in zvestoba sta ključa doma, kjer si srečen in varen, kjer zate bije vroče srce in kjer je dvoje rok vselej odprtih zate. Vajino skupno življenje naj bo za vse ljudi okrog vaju odprto pismo ljubezni in zvestobe.

Phil Bosmans, Za srečo v dvoje