DUHOVNI BOJ S SKUŠNJAVCEM

Nedeljski evangelija nam spregovori o tem, da je Sveti Duh Jezusa odvedel v puščavo, kjer je bil štirideset dni, in ga je satan skušal (prim. Mr 1,12–13).  Božja beseda nas tako sooča z bojem, saj je postni čas čas duhovnega boja z duhom zla.  Lahko opazujemo Jezusovo ravnanje in hodimo za njim.
Ta pot vodi skozi puščavo, saj je prav puščava kraj poslušanja Božjega glasu in tudi glasu skušnjavca. V hrupu tega ne moremo narediti, saj se v hrupu sliši samo to, kar je na površju. V puščavi pa se lahko spustimo v globino, kjer se dejansko odvija tekma za našo usodo, katere izid je ali življenje ali smrt.
Puščava postnega časa nam pomaga zavrniti malike posvetnosti in nas usposablja za pogumno ravnanje, ki je skladno z evangelijem, krepi pa tudi našo solidarnost do soljudi.
V puščavo torej vstopimo brez strahu, saj nismo sami. Z nami je Jezus, je Bog Oče in je Sveti Duh. Kot je veljalo za Jezusa, tudi nas po poti postnega časa vodi Sveti Duh. To je isti Duh, ki se je spustil na Jezusa in je nam bil podarjen pri krstu. Postni čas je zato ugodna priložnost, ki naj nas vodi do vedno jasnejše zavesti, koliko je Sveti Duh, ki smo ga prejeli pri krstu, v nas že naredil in kaj še lahko naredi. Tako bomo ob koncu postne poti – na Veliko soboto zvečer – z močnejšo zavestjo obnovili zavezo, sklenjeno pri krstu, in obveznosti, ki iz nje izvirajo.

 papež Frančišek 2015

 

»… in angeli so mu stregli«(prim. Mr 1,13).

Na naši poti skozi življenje tudi nas zvesto spremljajo Božji angeli. Branijo nas in nas varujejo. Opominjajo nas, da nas Bog ne zapušča. Njegova ljubezen nas drži in nosi. Pri njem se moremo počutiti varne. Pri njem moremo izpustiti vse strahove, stiske in skrbi, ki nas stiskajo. Po angelih nam Bog podarja pogum in zaupanje. Ko že mislimo, da smo na koncu z močmi, nam Božja ljubezen vlije novega poguma. Satanova moč takrat nima več moči – premagana je z »nepremagljivim«, le sprejeti ga moramo in mu dati priložnost, da nas nosi na svojih rokah.

Po: AnselmGrün, Ti si moj angel

 

»Hočem, bodi očiščen!«

Gobavec v evangelijski zgodbi vidi svojo stisko in nemoč. Drzne si priti iz svoje izoliranosti. Približa se Jezusu, pade predenj na kolena in mu reče: »Če hočeš, me moreš očistiti« (Mr 1,40).
Kot gobavec moramo tudi mi najprej priznati svojo nemoč. Ne moremo se sami ozdraviti. Ne moremo preprosto skleniti, da se bomo od danes sprejemali takšne, kakršni smo. Potrebujemo izkušnjo, da nas nekdo brezpogojno sprejema.
Gobavec zaupa Jezusu, da ga more očistiti, da ga more osvoboditi vseh očitkov samemu sebi, vsega samouničevanja in samorazvrednotenja, strahu, da bi bil zavrnjen, da ne bi bil dovolj dober, da bi bil neprivlačen.
Tudi pri nas  se lahko  ozdravitev  začne šele, ko
se predamo Bogu, ko kot gobavec pademo na kolena pred Jezusa, ko iz globine zavpijemo in iskreno prosimo za pomoč. 

Povzeto po: AnselmGrün, Duhovne vaje za vsak dan


11. februar: god Lurške Matere božje – svetovni dan bolnikov

Največji greh je pomanjkanje ljubezni,
brezbrižnost do bližnjega.
Nobena bolezen, niti gobavost,
ne more tako popačiti človeka,
da v njem ne bi prepoznala
brata in sestre,
še več – trpečega Jezusa.

Mati Terezija

Vsi svetniki, ki ste imeli izkušnjo z bolnimi in umirajočimi, izprosite nam pri Bogu zaupanje in vero, da bomo tudi mi znali biti luč za bolne in trpeče ter da bi tudi mi v bolnih in trpečih prepoznavali obličje našega Gospoda in mu voljno pomagali.
Troedini Bog, zdaj se izročamo v Tvoje dobre, očetovske roke.Pri Tebi smo na varnem v dobrih in težkih dneh, v življenju in umiranju. Daj, da bomo s svojim trpljenjem pomagali prenavljati zaupljivo vero, da bi vse Tvoje ljudstvo izkusilo milost odrešenja zdaj in v večnosti.  Amen.

MOLITEV NA SAMEM IN MOGOČNA DELA

Jezus je v ljudeh budil zaupanje in ga tudi potrjeval. Veseli so bili, da so se v svojem trpljenju in stiski lahko zatekli k njemu. Ni čudno, da so ga želeli zadržati pri sebi.Vendar se je pred ljudstvom umaknil. Že navsezgodaj je šel v samoto, da bi molil. Evangelist nam ne razkriva, katera je bila Jezusova molitev; morda se je Bogu zahvaljeval za dober začetek svojega delovanja, morda ga je goreče prosil za svoje nadaljnje delovanje, morda je v jutranji tišini preprosto želel mirno in zbrano biti ob Očetu ali pa je ob pogledu na jezero in pokrajino ob njem, ki je vedno bolj vstajala iz nočne teme, opazoval dela Božje stvariteljske moči in zanje slavil Boga – Očeta.
Povabljeni smo, da si tudi mi vzamemo čas in v miru in tišini na tak ali drugačen način molimo z Jezusom. Tudi on, ki je na neprimerljiv način povezan z Bogom in mora izpolniti zelo veliko poslanstvo, si vzame čas da je z Bogom; zakaj si ga ne bi tudi mi?

 Pridi tudi k temu bolniku;
naj začuti, da si ti njegova rešitev,
da si tu s telesom blizu tudi po meni.
Vzemi bolno telo v svoje roke in ga zravnaj,
pritisni ranjeno dušo na svoje srce in jo ozdravi.
Dotakni se vprašujočega duha in ga obudi k novemu življenju. Anton Rotzetter

Vsak od nas je drugačen. Zato je načinov molitve toliko, kot je ljudi, ki molijo.V začetku lahko posnemamo druge ali pa uporabljamo molitve iz molitvenika. Komu bo morda pomagala skupna molitev, drugi pa se raje umaknejo v poseben prostor, na mirnejši kraj, kakor je to storil Jezus v današnjem evangeliju. Vsak se odloči za svoj način, vsekakor pa išče zase najprimernejši čas in kraj.Pomembno pa si je zapomniti, da samo ti lahko moliš svojo molitev. Bog posluša tvoje notranje bistvo – klic tvojega srca. Četudi te objema hrup, bo Jezus znal slišati tvoje besede. Tišina in miren kraj pomagata zgolj tebi in tvoji zbranosti.       

Povzeto po: A. Knowles, Življenjsko krščanstvo