KAKŠNA ZEMLJA JE MOJE SRCE


15. nedelja med letom: Mt 13,1–23
Božja beseda je moč  življenja. Prerok Izaija v današnjem prvem berilu zatrjuje, da je Božja beseda kakor dež, ki pade na zemljo in jo naredi rodovitno. Kako to, da blagodejni dež Božje besede v naših srcih ne povzroči nobene spremembe?
Mogočih je več odgovorov in vsak ga mora dati zase. Mnogokrat Božja beseda do našega srca sploh ne seže. V njih je vse polno drugih misli, zamisli, modrosti in skrbi, tako da za Božjo besedo ni prostora. Morebiti Božjo besedo slišimo, a jo nočemo razumeti. Morda smo preveč površni. Morda nam prevelika grešnost zadušijo rast Božjega v nas.
Jezus pravi: Storiti moramo vse, kar je v naši moči in dopustiti Bogu, da deluje v našem življenju.    
Končno Jezus pravi, da je nekaj takih, ki Božjo besedo ne le sprejmejo, ampak jo tudi »umevajo«, po njej živijo. To so ljudje hvaležnega srca. Bodimo prepričani: seme je dobro in Bog je pripravljen dati tudi vse drugo, da bi to seme lahko vzklilo, raslo in dozorelo.
Vprašanje je le, kakšna zemlja je naše srce.

            MALO VEČ POTRPLJENJA

  1. nedelja med letom: Mt 13,24–43
    Bog ve vse o nas, pozna nas. Ve, da smo narejeni iz mehkega lesa, ki se hitro zlomi, iz snovi, ki se brž razbije, zato z nami zelo potrpi. Zato nam svetuje: »Ne bodite nepotrpežljivi! Ne pričakujte, da bi bili vaši otroci bitja iz čistega zlata! Poglejte sami sebe, kakšni ste. Kako naj bodo potem ljudje okoli vas popolni? Povsod se lahko pojavi pleve, ljuljka.«
    Radi pravijo, da je na svetu veliko slabega. Istočasno pa pozabljamo, da je veliko slabega v slehernem od nas. Vsak človek je svet v malem. Naša dolžnost je, da v nas samih gradimo boljši svet, da izkoreninjamo plevel iz njiv svojih src. »Vsak naj pred svojim pragom pometa,« nam veleva slovenska ljudska modrost.

OŽIVLJAJOČI DUH CERKVE

Binkoštni praznik je rojstni dan Cerkve. Apostoli so se ob Mariji, Jezusovi materi, v molitvi pripravljali na prihod obljubljenega Tolažnika. Sad tega prihoda je bil, da so prej plašni apostoli postali pogumni oznanjevalci blagovesti o vstalem Jezusu. Tisti dan se je dalo krstiti okoli tri tisoč ljudi.  Medsebojna ljubezen Kristusovih učencev je »oživljajoči Duh« Cerkve, ki jo gradimo vsi. Apostol Peter v svojem pismu spodbuja vernike, naj se dajo kot »živi  kamni« vzidati v duhovno stavbo. V stavbi je pomemben vsak kamen. Vsi skupaj sestavljamo trdne stene.
Neka zgodba pripoveduje o kristjanu, ki je redno hodil k maši, drugače pa v župniji ni nič sodeloval, rad je le kaj »pošimfal«. Nekoč se mu je sanjalo, da je umrl. Ko je prestopil prag večnosti, je zagledal prelep tempelj, ki so ga občudovali vsi nebeščani. Naš kristjan je v stropu tega templja takoj odkril luknjo. »Zakaj je ta luknja?« je vprašal najbližjega angela. Angel mu je odgovoril: »Ta luknja je nastala po tvoji krivdi. Bog je določil tebe, da bi zadelal to luknjo, ti pa si imel vedno druge skrbi in nikoli nisi prišel do tega, da bi izpolnil dolžnost, ki ti jo je zaupal Bog.« Mož se je prebudil in sanje so ga izučile: od tega dne ni več stal križem rok in ni kritiziral dela drugih, temveč  je pridno sodeloval povsod, ker so ga potrebovali.
Tudi vsakomur od nas je Bog dal posebno nalogo v življenju in pomoč Svetega Duha, modrega graditelja Cerkve.
»Nenadoma je z neba nastal šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali.«(prim. Apd 2,2)

Zame je za dojemanje Svetega Duha nadvse pomembna podoba vetra. Mnogi menijo, da je Sveti Duh nekaj neoprijemljivega, abstraktnega. Zato je večini tako nerazumljiv: radi bi vanj verovali, ampak si ga ne morejo predstavljati. Če pa se postavim na veter in ga sprejemam z vsemi čuti, kako polzi po moji koži, lahko dojamem Svetega Duha v vseh njegovih razsežnostih:
•          včasih me boža kot nežen vetrič;
•          prepiha me kot močan vihar in iz mene pomete vse zaprašeno;
•          lahko me premakne in potisne naprej, tako da se viharju sploh ne moremo upreti;
•          čutim ga v svojem dihanju.
Elija se je moral naučiti, da Boga ni v viharju, ampak v blagem, nežnem šumenju. Za binkošti pa pride Sveti Duh kot močan vihar, a ga ne moremo vedno pričakovati tako:
•          k nam lahko pride čisto potiho, tako da ga lahko dojamemo le v tišini;
•          lahko pa nas povleče v močno navdušenje,dazmoremo ljudem pripovedovati, kaj smo doživeli.
Torej ne gre samo za našo osebno izkušnjo Boga, ampak za gibanje, ki ga Sveti Duh prinese v Cerkev.
Po: A. Grün, Izkusimo velikonočno veselje