V IMENU OČETA IN SINA IN SVETEGA DUHA

Bog Oče, čelo predstavlja moj razum, mojo sposobnost izbiranja, mojo voljo in mojo svobodo, po kateri sem tvoja podoba. Za čelom se porajajo in rastejo moje misli, moji načrti, moje odločitve. Bog Oče, polagam te na svoje čelo, da bo moje življenje takšno, kot si si ga zamislil ti.
Bog Sin, Jezus, moj brat, prsi predstavljajo moja čustva: sposobnost ljubiti Očeta, kakor si nas ti učil, veselje, da gremo za teboj kot svojim Učiteljem; prizadevanje, da ljubimo druge, kot si ti ljubil nas. Bog Sin, Jezus, moj brat, polagam te v svoje prsi, da bodo moja čustva vedno utemeljena v tebi.
Bog Sveti Duh, ramena predstavljajo moj dejavnost, moč, ki podpira moje izbire in moje odločitve, moje obveznosti in moje napore, ki jih terja pravo življenje. Bog Sveti Duh, polagam te na svoja ramena, da mi ne bo manjkala tvoja pomoč, da razumem Jezusa in živim tako, kot je živel on.
Oče, Sin in Sveti Duh, polagam vas v svoje življenje in vam ga izročim. Amen.

 T. Lasconi, Zakladnica molitve     BESEDE NISO NITI POTREBNE, DOVOLJ JE, DA SEM PRED NJIM

Pogled se ustavi na Jezusu, ki je v koščku kruha pred menoj. Preplavlja me mir, objema toplina,poglablja se prijateljstvo in vso svojo nemoč prepuščam ljubečemu objemu. Morda je težko verjeti, da je adoracija ali češčenje Najsvetejšega nekaj tako preprostega in učinkovitega. Vsi smo poklicani k adoraciji. kadarkoli imamo nekaj časa, pristopimo k molitvi in k adoraciji.
Češčenje Najsvetejšega je privilegiran prostor, kjer si lahko vzamemo čaš za zrenje skrivnosti, se prepustimo prevzeti nori ljubezni, ki jo evharistija skriva in razkriva obenem. Kar se vidi je košček kruha. To, česar se ne vidi, je živi Kristus.
»Med vsemi oblikami pobožnosti je češčenje evharističnega Jezusa prva za zakramenti; Bogu je najljubša, nam pa najkoristnejša,« je zapisal Alfonz Ligvorij. Adoracija je čas, ko smo preprosto z Jezusom, iz oči v oči.

»... Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal«(Jn 17,21).

 Vstali vas osvobaja od tega, kar vam preprečuje, da bi živeli v veri; da bi živeli v miru z drugimi, v resnici, v edinosti, v odpuščanju, v ljubezni.
On polaga v vas svoje božje življenje in svojo moč prenove.
Pojdite na ceste sveta, v svoje družine, v svoja mesta, v svoje šole, da boste na neki način zakrament Božje ljubezni pri vsakem izmed vaših bratov in sester, da bi svoje življenje sprejeli Odrešenika. To je skrivnost sreče.
sv. Janez Pavel II.

SMO V DEVETDNEVNICI PRED BINKOŠTMI, DA SKUPAJ PROSIMO

Binkošti nam želijo povedati, da v globini našega srca ni izgoreli pepel, ampak žerjavica, ki nam zmore na novo razplamteti dušo in telo. Praznujmo prihod Svetega Duha, da ta žerjavica v nas ponovno zagori v novem ognju, ob katerem  se bodo drugi greli in veselili – in odkrivali svojo lastno živost.
V moji mladosti smo radi sedeli ob tabornem ognju in prepevali. Skupni pogled v ogenj ima v sebi nekaj očarljivega. Ogenj povezuje, okoli njega se zbira skupnost. Tako prosimo ob binkoštih, da ogenj ne bi prišel le v posameznika, ampak da bi ogenj Svetega Duha postal središče, okoli katerega bi se zbirali, da bi Cerkev postala kraj, na katerem bi skupaj sedli k ognju, da bi peli pesmi našega hrepenenja, ki nam dvigujejo srce k Bogu.
Zaupaj v to, da v tebi žari ogenj Svetega Duha, ogenj ljubezni, živosti, fantazije in moči! Čuvaj ta ogenj v sebi, da ti ne poide. A ta ogenj gori v tebi, da te vedno greje, čisti in obnavlja, da bo vse v tebi prežeto z Božjo ljubeznijo. Če ga boš dobro čuval in ohranjal, se bodo ob tvojem ognju lahko greli tudi drugi. Njihove oči bodo žarele in v njih bo zasijalo novo življenje.
Po: A. Grün, Izkusimo velikonočno veselje

 

 

»SVOJ MIR VAM DAJEM.NE DAJEM VAM GA, KAKOR VAM GA DAJE SVET.«

Družba potrebuje sposobne ustvarjalce miru. Mirovni sklepi tega sveta so pogosto tako kratkoživi, morda tudi zato, ker večinoma prihajajo iz diktata močnejšega. Vstali je svojim zapustil mir in dejal: »Svoj mir vam dajem, ne mir, kakor ga daje svet.«
Cerkev bo v prihodnosti uživala toliko večji ugled, kolikor bolj bo pomagala k miru. Mirovne pobude papežev so po vsem svetu deležne spoštovanja. Da bi zagotovili mir »od spodaj«, je potrebna sprememba mišljenja. Ta lahko pride samo, če se bo vedno več ljudi kljub številnim neuspehom neutrudno zavzemalo za mir. Toda upravičeno se pričakuje od Cerkve tudi, da je zgled za to, kaj pomeni »živeti v miru«. Da se mir tudi v lastnih vrstah ne sme nikoli izsiliti, temveč si je treba soglasje priboriti z muko.
pomožni škof Helmut Kratzl

GOSPODOV VNEBOHOD

Evangelist Luka zelo zgoščeno opiše dogodek Jezusovega vnebohoda: »Medtem ko jih je blagoslavljal, se je ločil od njih in se vzdignil v nebesa« (Lk 24,51). »Vzdignil se je pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom« (Apd 1,8).
Lahko si predstavljamo veličastnost tega trenutka. Jezus je postajal vedno bolj poduhovljen, njegova podoba je postajala vedno bolj podobna tisti, ki so jo izbrani apostoli videli na gori Tabor, kjer se je Jezus pred njimi spremenil in so za hip ugledali njegovo Božje veličastvo. Jezusova vidna navzočnost je prenehala, on je dokončno odšel k svojemu nebeškemu Očetu.
Učenci so po Jezusovem vnebohodu začudeni in pretreseni nad dogodkom, kateremu so bili priče. Učenci morajo postati priče.
Tudi mi Jezusa ne vidimo z našimi telesnimi očmi, pa vendar vemo, da biva pri Očetu. Postati moramo priče njegovega vstajenja v današnjem času in današnjem svetu.
Po. J. Kužnik

LJUBEZEN – OSEBNA IZKAZNICA KRISTJANOV

»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35). Kako veliko odgovornost nam danes Gospod zaupa v evangeliju. Pravi, da nas bodo ljudje prepoznali kot Jezusove učence po tem, kako se med seboj ljubimo. Pa se res?
Prav ljubezen je osebna izkaznica kristjanov, ki jo je treba vedno obnavljati. Če namreč ta dokument »poteče« in ga ne obnavljamo, nismo več Jezusovi učenci. Njegov učenec se namreč odlikuje po konkretnih delih ljubezni, in to ne tako, kot vidimo v televizijskih nadaljevankah ali beremo v romanih.      
Prave ljubezni se naučimo v Jezusovi šoli in prav ljubezen je pot srečnega življenja. Kaže se v konkretnih dejanjih, ko smo za druge ljudi zmožni darovati svoj čas, svoje sposobnosti, jih razveseliti s kakšnim darilom, se odreči morda nekemu potovanju, da s sredstvi in časom, ki bi bil namenjen potepu, osrečimo druge …

Bodimo tudi mi hvaležni za vse, kar prejemamo, in zlasti za Božjo zvestobo v prijateljstvu do nas tudi takrat, ko se mi od njega oddaljimo.
V iskanju ljubezni in nežnosti ne smemo pozabiti, da je značilnost prave ljubezni svoboda, ki drugih ne utesnjuje in ne priklepa nase. K takšni svobodi nas kliče Bog.
To predpostavlja tudi pogum odreči se lažnim in trenutnim mikom.
Povabljeni smo, da živimo pokončno in da dela usmiljenja (katerih glavni poudarek je ljubezen do bližnjega) postanejo naš vsakdanji program. Tako bomo razpoznavni kot Jezusovi učenci in bomo imeli osebno izkaznico kristjana, izkaznico pristne ljubezni. To je zagotovilo, da bo tudi vaše veselje popolno.

Po: papež Frančišek, Svetovno romanje mladostnikov, Rim 2016