JEZUSOVA MATI JE BILA TAM

Jezusova mati je bila na svadbi v galilejski Kani. Ko je vino pošlo je rekla Jezusu: »Vina nimajo.«
Marija je bila tam in je opazila. Verjetno je še marsikdo opazil in ni reagiral, obrnili so se proč in se zabavali naprej. Ljudje smo si postavili razne servise, ki prevzemajo naše odgovornosti. Vrtci in šole skrbijo za otroke, smetarji za smeti, zdravniki za bolne, Karitas za reveže. Zato ne bomo pobrali pločevinke iz grma, zato ne bomo pomagali človeku v prometni nesreči, zato ne bomo pomagali revežu, kajti za to so zadolženi drugi ljudje, to ni naša skrb.
Odgovoren sem za vse in vsakogar, ki ga srečam v svojem življenju.        

PRIZADEVAJ SE ZA PRAVIČNOST, DA BOŠ ŽIVEL (5 Mz 16,20)

Teden molitve za edinost kristjanov 18. -25 januar 2019
To geslo so izbrali kristjani iz Indonezije, kjer je 265 milijonov prebivalcev, med katerimi je le deset odstotkov kristjanov, večinsko pa je dežela muslimanska. Gospodarski uspeh je v to deželo prinesel mnogotero zlo, ki se kaže v nasilju, izkoriščanju, uničevanju okolja in trgovini z ljudmi.
Tudi mi se na vsakem koraku srečujemo s pojavi, ki povzročajo delitve in spore. Ko skupaj molimo, se bolj zavemo, da smo kot udje Kristusovega telesa poklicani k delu za pravičnost.
Svet je razdeljen, naša molitev pa je skupna in močna. Poklicani smo, da pričujemo za pravičnost in postanemo orodje Kristusove milosti, ki ozdravlja razdeljeni svet.
Pridimo vsaj enkrat v tednu k maši, da skupaj molimo za edinost.

»Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.«  (Lk 3,21–22)

Vsak kristjan bi moral biti stalno znamenje Božje zaveze v svetu. Kristjani bi morali biti ponosni na to svojo izvoljenost, na pripadnost Bogu, tudi ob nasprotovanju sveta. Toda, ali smo res? Vzemimo samo majhen izraz svoje vernosti: Se pred kosilom pokrižamo tudi v javnosti: npr. v gostišču, pred ljudmi, ali pa nas je sram pokazati svojo vernost?
Svetega Ignacija Antiohijskega, ki se nikakor ni hotel odreči krščanstvu, je poklica predse rimski cesar Trajan in mu posmehljivo in prezirljivo dejal: »Ignacij, ti si pravo revše!«
Ignacij pa mu je pogumno odgovoril: »Nihče naj se ne drzne Ignacija imenovati reveža, kajti jaz nosim Kristusa!«
»Kako moreš reči, da nosiš Kristusa?« pravi cesar.
»To je vzvišen dar, ki sem ga dobil pri krstu,« je odvrnil Ignacij.

Po; J. Kužnik,  V Marijini šoli – Svetli del

 ODPRTA NEBESA

Afriški misijonar je pripovedoval, kaj tamkajšnje prebivalce privlači h krščanstvu. Njihova domača vera je animizem – vera v duhove. Povzročajo vsakovrstno zlo v naravi in pri ljudeh. Zato žive ljudje v neprestanem strahu.
Krščanska vera pa uči, da svet ni pod oblastjo duhov, temveč mu vlada vsemogočni Bog, ki je Oče, ki ima ljudi rad, ki sicer dopušča zlo, a ga obvlada in ga obrača ljudem v dobro. Kdor sprejme krščanstvo, se otrese strahu pred duhovi, pridruži se Kristusu zmagovalcu, skupaj z njim premaguje zlo in veruje v dokončno zmago dobrega.
Evropski človek sicer ni animist v afriškem smislu, prisotnost zla v naravi in v sebi pa prav tako čuti. Dolga stoletja se je zdaj manj zdaj bolj uspešno spopadal s tem zlom, verujoč v Kristusa. Pozneje pa si je ustvaril znanost in tehniko. Vse bolj se je začel zanašati nanju. V njima je zaslutil čarobno moč in začel iz svoje srede preganjati zlo. Postal je samozavesten. Kristus mu je bil odveč. Zavrgel ga je.
Zgodilo se je pa nekaj, česar še v sanjah ni pričakoval. Hudobni duh ni bil premagan, ampak se je le potuhnil in začasno umaknil. Vrača se. Vrača z druščino, ki je videti sedemkrat hujša.
Kristjani nismo slepi, da ne bi videli zla, ki se kot senca plazi za vsem, kar je dobrega. Vemo pa, da mu z lastno močjo nismo kos. Verujemo, da mu je kos le tisti, ki so se nad njim pri krstu odprla nebesa.
Ko smo bili krščeni, so se odprla tudi nad nami.

Po: F. Cerar, Evangelij na prepihu

MAJHEN IN SLABOTEN, A HKRATI VELIK IN MOGOČEN

Jezus priteguje nove častilce, vendar ne s silo. Jezus spoštuje svobodo vsakega človeka.
Jezus priteguje tudi po notranjem čutu. Ta čut velikokrat ne ve navesti jasnih in prepričljivih razlogov, tako da tisti, ki tega čuta nima, ob onem, ki ga ima, lahko skomigne z rameni in se mu morda celo posmehuje. Kdor pa ta čut ima, je prepričan o svojem prav in sledi notranjemu glasu. Tako je bilo z modrimi. Niso se spraševali, zakaj drugi te zvezde ne vidijo, ali če jo, zakaj ne gredo za njo. Zase pa so vedeli, da jih vabi za seboj.
Izkustvo, doživljanje, ki ga imamo z Bogom, popravlja predstave, ki smo si jih o njem ustvarili. Modri so novorojenega kralja iskali v Jeruzalemu na kraljevskem dvoru, a ga tam ni bilo. Našli so ga v skromnem bivališču v naročju preproste žene. Tako je velikokrat z nami. Želimo, da bi se Bog pokazal velikega, mogočnega, zmagoslavnega, a On je majhen in slaboten, mnogim nepoznan in mnogih nepriznan.      

»Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,3).

Rad bi bil podoben modrim.
Na nebu, ki se zdi negibno, bi rad znal odkriti zvezdo, ki vzide in gre naprej.
Rad bi bil podoben modrim.
Rad bi imel razumnost in pogum,da bi pustil tisto, kar že poznam, in iskal to, kar je novo.
Rad bi znal iti dlje od tistega, kar vsi govorijo in kar vsi delajo.
Rad bi bil podoben modrim.
Rad bi ravnal drugače kakor Herodi,ki se bojijo, da bodo izgubili to, kar imajo.
Rad bi ravnal drugače kakor strankavelikih duhovnikov in pismoukov, ki znajo Sveto pismo na pamet,a ostajajo jetniki svojih stališč.
Gospod, daj, da bom podoben modrim.
Ker ti nisi negiben v nebesih,temveč tam, kjer vzide zvezda in vodi na dolgo pot.
Ti ne prebivaš v znanih palačah,temveč tam, kjer nihče niti ne pomislina tvojo ponižno in svetlobe polno navzočnost.

Po: T. Lasconi, 365+1 dan s Teboj