Praznuj Veliko noč, o človek,
kajti svoboden si!

Osvobodila te je roka Boga,
zato nisi več vkovan v temo.

Ne zadržuj se,
veseli se kot tisti, ki so ljubljeni in ki ljubijo.
Zares naj se v Bogu veseli tvoje srce,
kajti tudi tebi je obljubljeno vstajenje!

Slika: Mozaik p. Marka Ivana Rupnika -Kristusovo vstajenje –
Zavod sv. Stanislava v Ljubljani.
Velika noč Gospodovega vstajenja

 Velika noč je najpomembnejši krščanski praznik, ker ta dan praznujemo največji čudež in temelj naše vere, ki je vstajenje Jezusa Kristusa od mrtvih.

Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Odrešenje odpira možnost za uresničitev posameznikove osebne svobode, s pomočjo katere lahko človek v polnosti živi prejete talente ter dokazuje, da je življenje z Bogom močnejše od smrti.
Aleluja
Velika noč je praznik veselja in upanja. Veselje kristjani izražamo z vzklikom aleluja, ki izhaja iz hebrejskih besed hallelu in Yah, kar pomeni: slavite Jahveja, to je Boga.
Petje aleluje je podobno vriskanju planinca v gorah, ki se na tak način veseli čudovitega sončnega vzhoda. Občutij srca ne izpove z besedami, ampak jih izrazi z vriskanjem. Podobno se zgodi kristjanu: ob pogledu na Sonce – Jezusa Kristusa, ki je vzšlo nad temo velikega petka, ne najde pravih besed. Ostane mu samo jecljajoča, začudena, vesela aleluja.

RESNIČNO OBLIČJE BOGA JE  USMILJENJE

S cvetno nedeljo se začenja veliki teden. V bogoslužju se prepletata spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem in spomin na njegovo trpljenje. Od leta 400 dalje je v Jeruzalemu posebna procesija z Oljske gore v mesto Jeruzalem, s katero se spominjajo Jezusovega slovesnega prihoda v to mesto.

V bogoslužju Jezus prihaja k nam, kakor je prišel v Jeruzalem. Želi vstopiti v naša mesta in v naša življenja. Takrat nič ni moglo ustaviti navdušenja nad Jezusovim vhodom. In danes nam nič ne preprečuje, da ne bi našli izvita našega veselja v Njem, ki ostane in podarja mir.

Toda današnja liturgija nas uči, da nas Jezus ni rešil z zmagoslavnim vhodom ali z mogočnimi čudeži. Apostol Pavel v drugem berilu pot odrešenja povzame z dvema glagoloma: »izprazniti« in »ponižati« sam sebe (Flp 2, 7-8). Jezus je »sam sebe izpraznil«: odpovedal se je slavi Božjega Sina in postal Sin človekov, da bi bil solidaren z nami. Poleg tega pa je med nami živel v podobi služabnika.

Prvo dejanje te ljubezen »do konca« (Jn 13,1) je umivanje nog. Jezusovo ponižanje pride do skrajnosti v pasijonu: prodan za 30 kovancev           in izdan s poljubom učenca, ki ga je izbral in ga imenoval prijatelj. Skoraj vsi zbežijo in ga zapustijo. Peter ga trikrat zataji. Z zasmehovanjem in žalitvami je ponižan v duši; v telesu trpi zaradi grozljivih surovosti. Utrpi krivično obsodbo s strani verskih in političnih oblasti.

 Pilat ga pošlje k Herodu, ta ga pošlje nazaj k rimskemu guvernerju. Tako Jezus doživlja da nihče noče prevzeti odgovornosti za njegovo obsodbo. Na misel mi pridejo mnogi, ki jim nihče noče pomagati.

Jezusovo življenje se konča s smrtjo na križu,  ki je najbolj boleča in sramotna, pridržana izdajalcem in največjim zločincem. Da bi bil solidaren z nami, je na križu izkusil tudi skrivnostno zapuščenost s strani Očeta. Na križu Jezus razodene resnično obličje Boga, ki je usmiljenje. Odpusti tistim, ki so ga križali, odpre vrata raja skesanemu razbojniku in se dotakne srca stotnika.

 

ALI TUDI MI OBSOJAMO?

Farizeji so počeli podobno, kot zelo pogosto počnemo tudi mi: poudarjamo kot najpomembnejše tiste stvari, ki jih mi počnemo, jih pa drugi ne delajo. Oblikovali so si torej moralo v skladu s svojimi koristmi in potrebami.
Zdi se mi, da obsojamo farizeje iz evangelija, ker nimajo nikakršnega usmiljenja za napake bližnjega. Pri tem se pa niti ne zavedamo, da pogosto ravnamo tudi mi enako kakor oni. Mi ne mečemo več kamnov proti tistim, ki delajo napake, ker nam to prepovedujejo tudi državni zakoni, opravljamo pa in kritiziramo. Pogosto tega ne delamo zato, ker bi sovražili greh, ki ga je nekdo storil, ampak zato, ker mrzimo grešnika. Ko izpostavljamo in poudarjamo greh drugega, hočemo s tem povzdigovati samega sebe, svojo pravičnost in skoraj »neomadeževano« življenje.
Jezus pa je prišel, da bi nas rešil iz teh naših medsebojnih odnosov, ki jih ne vodi in ne oblikuje ljubezen.
Skrbno poglejmo nase in to s pogledom, s kakršnim nas gleda Bog, in začutili bomo potrebo, da se zatečemo k Jezusu in ga prosimo odpuščanja za sebe, ne pa obsodbe za druge.
Po: p. Raniero Cantalamessa        

»Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju«  (Flp 3,13-14)

Koliko ljudi, tudi mladih, živi z obrazom, obrnjenim nazaj! To je najboljši način, da zapademo v nostalgijo, ki pristriže peruti, v depresijo, v nesmisel.
Koliko ljudi, zlasti mladih, živi z obrazom, obrnjenim v prihodnost. Toda ne tečejo proti cilju!
To je najboljši način, da zamenjujemo sanje z resničnostjo, da zapademo v ujetništvo različnih vrst bega od resničnosti, da ne maramo sedanjosti in potonemo v nezadovoljnost in naveličanost.
Da bi nam bilo življenje lepo, da bi živeli ustvarjalno, dejavno in delavno, je treba pozabiti preteklost – tudi bližnjo preteklost, tudi včerajšnji dan – se iztegovati proti prihodnosti in teči v sedanjosti; kajti svoj cilj lahko dosežemo samo s sedanjostjo, z danes, s katerim se spoprijemamo s prizadevnostjo, dinamičnostjo, in treba je tudi teči.
Za tako življenje pa je treba imeti takšen cilj in temeljno izbiro, ki bo dajala vsem drugim izbiram enotnost in trdnost in je nikoli ne bo mogla izpodriniti ali potisniti v drugi plan nobena druga izbira. Tak cilj je lahko samo Jezus Kristus.
Po: T. Lasconi, 365+1 dan s teboj