Evangelij 26. nedelje med letom: Mt 21, 28-32

Grešniki pojdejo v Božje kraljestvo »Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. … Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.«

Nekaj bo treba narediti …
Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo po njej, posebej njegov bogati del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer. Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni. Biti sposoben podvomiti v svoj prav, v tem je spreobrnjenje srca. Včasih mora človek tudi spremeniti svojo odločitev.    
Ne samo besede, temveč dejanja. Pri Bogu ne štejejo veliko besede in tudi obljube ne, če zatem ni konkretnih dejanj. Včasih je med besedami in dejanji »Triglav«. Zato Jezus pravi: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: »Gospod, Gospod«, ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta.«
Največja slabost nas kristjanov je, da so naša dejanja mnogokrat daleč od besed. Nikar ne zaničujmo grešnikov. Ko se kesajo, je njihovo ponižno kesanje Bogu ljubše kot naša vase zaverovana svetost!«
(p. Albin Škrinjar)   

Vzemi Božjo voljo nase
RabijuGererju je nekoč tožil eden njegovih učencev: »Neprenehoma se učim, molim, se trudim biti dober in delati dobro, in kljub temu ne opazim, da se s tem približam Bogu.« Tedaj je rabi odgovoril: »Vzemi Božjo voljo nase kakor vol svoj jarem in osel svoj tovor. Poglej, kako vol živi: zjutraj gre iz hleva na polje, orje in ga spet peljejo domov, in tako dan za dnem in nič se mu ne spremeni, toda zorano polje rodi svoj sad.«…to je božja volja: vaše posvečenje.«(Mati Terezija)

 

›Prijatelj, ne delam ti krivice. Ali se nisi pogodil z menoj za en denarij? Vzemi, kar je tvojega, in pojdi! Hočem pa tudi temu zadnjemu dati kakor tebi. Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem? Ali je tvoje oko hudobno, ker sem jaz dober?‹(Mt 20,13-16)

Gospodar vinograda je v priliki današnjega evangelija je iskal delavce. Za dnevno plačilo je določil en denarij − pošteno vsoto, ki je omogočila dostojno življenje delavca.
Naše plačilo je Gospod Jezus sam.
On v resnici ne daje, ne obljublja ničesar drugega razen sebe. Naše plačilo je Jezusova prisotnost. Sam nam obljublja: »In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Mt 28,20) Te besede lahko razumemo tudi tako: »Z vami bom dokonca življenja . Jaz sam bom vaša nagrada.«  Gospodarjevo iskanje delavcev, njihovo najetje in obljuba plačila nas osebno nagovarja. Vsak dan nas kliče v svoje poslanstvo in nam ponavlja: »Pojdi!« Naša sreča je skrita prav v udejanjanju te njegove besede.  Da, tudi mi smo zelo hitro med tistimi delavci, ki se pritožujejo in godrnjajo proti gospodarju.
Godrnjanje pomeni, da ne verjamemo več v njegovo ljubezen do nas. Zato postanemo razburjeni, zavračamo njegovo usmiljenje in smo jezni na njegov način delovanja. Želimo ga narediti po svojih merilih. Kako pozdraviti to godrnjanje?   Apostol Peter predlaga: »Vadite se v gostoljubnosti drug z drugim, brez godrnjanja« (1 Pt 4,9).

Samo gostoljubnost spremeni naše srce in ga odpre za sprejemanje oseb, situacij, realnosti, ki nas doletijo v življenju.  Godrnjanje se rodi iz ljubosumja, zavisti, iz našega hudobnega očesa, kot pravi gospodar vinograda, Jezus sam. Godrnjanje nas zapira v nas same. Jezus pa nas želi odpreti za njegovo ljubezen, za njegov pogled na ljudi in vse, kar se dogaja na svetu. Ve, kako smo. Pozna nas, ljubi nas. S svojo ljubeznijo do nas želi očistiti naše oko. Ko pravi: »Ali je tvoje oko hudobno?« nas spodbuja, da se zavemo, kaj se v nas dogaja. Želi, da se mu prepustimo in mu dopustimo, da zdravi naš pogled in naše odnose.
Tako bomo zmogli ljubiti druge kakor samega sebe.