Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce.

 Jezus, Dobri Pastir, prebudi v vseh župnijskih občestvih duhovnike, diakone, redovnice in redovnike, apostolske laike in misijonarje za ves svet, ki ga imaš rad in ga želiš zveličati. Še posebej ti priporočamo naše župnijsko občestvo, ustvarjaj v nas duhovno ozračje prvih kristjanov, da bomo postali molitveno občestvo, ki bo z ljubeznijo sprejemalo Svetega Duha v darovih. Pomagaj vsem duhovnikom in redovnikom.
Vodi korake tistih, ki so se velikodušno odzvali tvojemu klicu in se pripravljajo na posvečenje ali na evangeljske zaobljube. Ljubeče se ozri na številne mlade in jih povabi, naj gredo za teboj.
Daj jim razumeti, da se bodo mogli samo v tebi povsem uresničiti. Te velike srčne zadeve izročamo priprošnji Marije, saj je ona mati in vzornica vseh duhovnih poklicev.
Prosimo te, ohranjaj nam trdno vero, da nas bo Oče uslišal, ko ga prosimo za tisto, kar si nam ti naročil prositi. Amen.  

sv.. Janez Pavel II.

 

Vse pogosteje slišim strah o vedno manjšem številu duhovnikov. Ampak, a si predstavljate, da bi v naši prelepi deželici kar na lepem ostali brez duhovnikov?! No, ne čisto brez … Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Kako bi bilo? Bi šlo? Zdi se skoraj, ampak Slovenija je konec koncev majhna, velika toliko kot kakšno večje mesto. In dvanajst duhovnikov v enem mestu že ne zveni več tako grozno, kajne?!
Kaj pa če bi vsa Evropa ostala brez duhovnikov?! No, ne čisto brez … Recimo, da bi jih ostalo dvanajst. Vključno s škofi, profesorji teologije in prelati. Bi šlo? Pastoralno delovanje bi zahtevalo malo več načrtovanja, precej vožnje in veliko mero potrpežljivosti. Tudi in predvsem s strani božjega ljudstva.
A Evropa sploh ni velika – v primerjavi s svetom! Kaj če bi na vsem svetu ostalo le dvanajst duhovnikov?! Vključno s škofi, profesorji itd …Na vsakega od njih bi padlo ogromno podružnic, lepo število nedeljnikov, kako bi bilo s pogrebi in krsti, pa raje ne pomislim. Da bi zmogli postoriti vse, bi si verjetno morali poiskati sodelavce, prijatelje, pomagače, in to ob vsej obilici dela.
Si lahko to predstavljate? Zdi se tako rekoč nemogoče, a pred dva tisoč leti se je tako začelo. Brez negodovanja, brez jamranja,  a s Svetim Duhom in v Svetem Duhu! V Božjem imenu!

            Povzeto po: G. Čušin, Na tretji strani

 

Nobeno letno obdobje ni kot čas pomladi, nobeno vabljivejše. Izviri, obdani s cvetočimi grmički, potoki, osvobojeni svojega zimskega oklepa, glasno razglašajo hvalo in slavo vsemogočnega usmerjevalca. Spet ozeleneli gozdovi s svojimi mlado poraščenimi vejami incvetovi, gore in pobočja ponovno povečujejo veliki stvaritvi veličastnost in sijaj.Vse se zbuja in vse zakliče iz prahu rojenemu: Zbudi se tudi ti, ti, ki spiš, na novo oživi za Božje sveto kraljestvo, da bi bilo kraljestvo kreposti s tabo prav tako poveličano, kot poveličajo vsa neživa bitja kraljestvo narave.

Višje se dvigne živahni ptičji zbor v nebesa, glasno zapoje Stvarniku svoje hvalnice in glasno povabi umrljivega, da se odtrga od vsega zemeljskega, se povzdigne in naj živi samo v čast Boga.Povzeto po: Anton Martin Slomšek, Znamenja čas

 

TUDI TI PRIPOVEDUJ

 Ker je Jezus vnel srci učencev iz Emavsa, sta še tisto uro odšla svojim prijateljem povedat, kaj sta slišala in videla. Svojega navdušenja nista mogla ohraniti samo zase.
Pričevalska skupnost učencev je lepa podoba za Cerkev: to je skupnost ljudi, ki si pripovedujemo in pričujemo, kaj smo doživeli, kaj smo videli in spoznali.
Na svoji poti doživljamo vsi osebne izkušnje; če nam te odprejo oči in nam zagori srce, se srečamo z Vstalim. Za evangelista Luka se vstajenje zgodi takrat, ko se nekaj najgloblje dotakne našega srca, ali kakor je rekel Paul Tilich, kjer nas nekaj »resnično zadene«. To so vsakdanje izkušnje: pogovori, srečanja, pričevanja, kosila, sprehodi, skupno bivanje in evharistija.
Veliko se pogovarjamo in se srečujemo z ljudmi. Toda pogovor ostaja pogosto le klepet in naše srečanje le bežen kontakt z ljudmi. Kjer se resnično razvije pogovor, kjer pričujemo in drug drugemu odpiramo oči, kjer ob pogovoru začne goreti srce – tu se zgodi vstajenje, tu srečamo tudi Vstalega v podobi enega od svojih sogovornikov.
Če ljudje pošteno in obenem spoštljivo in z občutkom pričujejo o tem, kar so doživeli na svoj poti in kako to sami razumejo in si razlagajo, je med njimi prisoten sam Vstali.
Njihov pogovor postane izkušnja vstajenja.
Dotikamo se bistva, nastane vzdušje, v katerem se začuti prisotnost Boga.
In ti?
Kaj bi rad pripovedoval/a ljudem, ki so ti ljubi? Vstajenje bi zate pomenilo, da slediš temu notranjemu impulzu, ki te sili, da bi z drugimi govoril. Ko se boš opogumil/a in povedal/a to, kar ti že dolgo leži na srcu, boš spoznal/a, kako nastane nov odnos, kako se lahko srca vnamejo in kako v tebi govori sam Vstali.

 AnselmGrün, Izkusimo velikonočno veselje

 

NE VIDIŠ – PA VERUJEŠ

 »Blagor tistim, ki niso videli, pa so veroval!« (prim. Jn 20,29). Nekateri menijo, da Jezus te besede namenja nam, ki Vstalega ne moremo več videti v živo in bi naj verovali.
V našem življenju so obdobja, ko ne vidimo ničesar in ničesar ne izkusimo. Svojo vero bi radi in jo smemo poglabljati z izkušnjami, vendar je na izkušnje ne smemo vezati. Izkušenj ne moremo izsiliti: k poti naše vere sodi, da hodimo pogosto skozi puščave, skozi praznino in temo. In ničesar ne vidimo.
Jezus blagoslavlja tiste, ki ne vidijo, a vendar verujejo. Očitno obstaja še višja stopnja vere, do katere nas želi pripeljati. Vera presega izkušnjo. To »neizkušnjo« poznajo mnogi verniki: tičijo v svoji temi in ne vidijo nobene luči. Trpijo ob svojih ranah in ne čutijo nobene spremembe. Vendar kljub temu verujejo, da so v Božji rokah.
Ne gre samo za to, da Jezusa ne vidimo več, kot so ga lahko videli njegovi učenci. Gre za osnovni problem, ko nas doletijo časi: ko ne vidimo ničesar od tega, kar nam obljublja Sveto pismo, ko ne občutimo nobenega olajšanja, nobene osvoboditve iz svojih strahov, ko ni ne tolažbe in ne tolažnika, in ko na koncu predora ne vidimo nobene luči. Kdor v tej temi lahko kljub temu veruje, je blagoslovljen. Jezus ne blagoslavlja nemogočega: sam je imel takšne izkušnje. V smrtnem boju na križu, ko se je zdelo vse brezizhodno, je kljub temu veroval in ostal v trdnem stiku z Očetom.
Velika milost je, da lahko verujemo, četudi ne čutimo Božje bližine, četudi nimamo ob sebi človeka, ki bi nam stal ob strani  in nam vlival upanje. To je dar, da v globini našega srca ostaja vera, ki nam je ne more nihče vzeti. Jezus blagoslavlja tiste, ki ne vidijo pa verujejo.

Anselm Grün, Izkusimo velikonočno veselje

Kristus je vstal in živi! V meni, v tebi, v vseh nas, ki smo njegovo telo, že v tem svetu. Zdaj, ta trenutek nas povezuje v Ljubezni. Če hočemo dati prostor Njemu in pustiti, da naš ego umira. To je edina Pot, da sprejmemo Njegovo zmago nad zlom in tako z Njim gradimo boljši svet kot Sinovi in Hčere ter bratje in sestre med seboj! To je vesela novica, veselimo se skupaj!

 

 

 

Jezus  je rekel Tomažu:
»Položi svoj prst sem
in poglej moje roke!
Daj svojo roko in
jo položi v mojo stran in
ne bodi neveren, ampak veren.«